MOŽNOST UVEDBE OBVEZNEGA CEPLJENJA ZOPER VIRUS SARS-COV-2? VPRAŠANJE Z VIDIKA DEJANSKEGA STANJA TER PRAVNE PODLAGE

Zadnje tedne v Sloveniji tudi med pravno stroko opažam vedno manjše pravne zadržke glede obveznega cepljenja zoper virus Sars-CoV-2. Argument za to naj bi predstavljala določba 72. člena Ustave RS, na podlagi katere je država dolžna zagotoviti zdravo življenjsko okolje in v okviru tega sprejeti tudi vse potrebne ukrepe. Nekateri od kolegov sicer menijo, da se z odloki ne more kaj takšnega določiti, drugi pa, da že sam Zakon o nalezljivih boleznih daje zadostno pravno podlago za to, da minister na predlog Nacionalnega inštituta za javno zdravje določi letni program cepljenja v sklopu katerega se predvidi tudi cepljenje zoper Sar-CoV-2.

Piše: Odvetnik Domen Gorenšek


Strinjam se, da 72. člen Ustave RS (zdravo življenjsko okolje) določa pravico vsakega posameznika do zdravega življenjskega okolja in, da je država tista, ki je dolžna skrbeti za uresničevanje te pravice. Ta ustavno določena obveznost države je v zvezi s preprečevanjem izbruha in širjenja nalezljivih bolezni, nadalje, na zakonski ravni izpeljana v določbah Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB), ki v 10. členu našteva ukrepe za preprečevanje in obvladovanje nalezljivih bolezni (epidemiološke ukrepe), med katerimi kot enega od ukrepov predvidi tudi cepljenje. ZNB nato v prvi alinei prvega odstavka 22. člena taksativno določa bolezni, zoper katere je cepljenje obvezno, v drugi alineji istega člena pa se poleg drugih naštetih bolezni zoper katere je prav tako predvideno obvezno cepljenje, pojavi še dikcija pomembna za tehtno razpravo, ki glasi: »in drugim nalezljivim boleznim, če obstajajo epidemiološki razlogi in tako določa letni program cepljenja.«

Prav navedene določbe po mnenju nekaterih cenjenih kolegov torej predstavljajo zadostno pravno podlago za uvedbo obveznega cepljenja vseh državljanov Republike Slovenije. Sam menim, da temu še zdaleč ni tako. V primeru, če bi zgolj selektivno izbrali točno določene člene Ustave in zakonov, jih »črkobralsko« interpretirali brez upoštevanja drugih hierarhično enakih ali višjih določb predpisov in brez upoštevanja dejanskega stanja ter namena oziroma »duha« predpisov, bi morda res lahko prišli do takšnega zaključka. Vendar sam menim, da mora vsaka resna pravna razprava temeljiti na vsakokratnem konkretnem primeru, vsak ukrep pa mora biti temeljito premišljen, še posebej če se obligatornost, ki se jo predpisuje ljudem nanaša na tako občutljivo področje kot je poseg v nedotakljivost človekove telesne integritete. V tem primeru gre torej za razpravo o smiselnosti in pravni utemeljenosti uvedbe obveznega cepljenja zoper Sars-CoV-2, glede tega, pa je po mojem mnenju potrebno upoštevati načelo sorazmernosti in dejansko stanje zadeve.
Pa pojdimo po vrsti.

1. Ali na območju Republike Slovenije formalno sploh obstaja epidemija bolezni SarS-CoV-2? Uradno, je bilo konec epidemije virusa Sars-CoV-2 dne 15.6.2021, torej je odgovor NE. Dne 19. oktobra 2020 je Vlada Republike Slovenije ponovno razglasila epidemijo nalezljive bolezni COVID-19 po vsej državi, z dnem 15.6. 2021 pa se je ta iztekla. Preklic epidemije ni bil potreben, saj razglasitev preneha z iztekom veljavnosti odloka.

2. Kolikšna je smrtnost (CFR) bolezni SarS-CoV-2? Po podatkih sledilnika, je ta na območju Republike Slovenije na dan 19.7.2021 znašala:

3. Ali poznamo dolgoročne posledice prebolene okužbe SarS-CoV-2? Odgovor je NE, saj to objektivno ni možno, čeprav že obstajajo študije, ki kažejo, da bi bolezen lahko pustila trajnejše posledice pri posameznikih, ki so jo preboleli. Za ugotovitev bi bili dobrodošli relevantni, recenzirani podatki, ki so morda že dostopni, menim pa, da bo to z gotovostjo moč presojati šele po nekaj letih.

4. Ali poznamo dolgoročne posledice cepljenja z vektorskimi oziroma mRNA cepivi zoper Sars-CoV-2? Odgovor je prav tako NE, saj objektivno tega podatka po dobrega pol leta od začetka množičnega cepljenja ni možno ugotoviti, čeprav se že pojavljajo nekatere študije in opozorila, predvsem s strani tujih strokovnjakov, da cepljenje zoper Sars-CoV-2 lahko pusti trajne posledice pri posameznikih, ki tako po obsegu kot resnosti neželenih učinkov, presegajo doslej znana in sprejeta tveganja ob cepljenju z običajnimi cepivi, ki so s strani pristojnih regulatorjev standardno odobrena. Vir: https://openvaers.com/

5. Ali obstajajo drugi, manj invazivni ukrepi, s katerimi je moč preprečiti širjenje virusa v populaciji? Odgovor je DA. Stroka, predstavniki NIJZ ter člani vladne svetovalne skupine namreč večkrat izjavijo, da na primer pravilno nošenje mask v zaprtih prostorih praktično izniči možnost prenosa virusa Sars-CoV-2. (Vir: Izjava dr. Mateje Logar na tiskovni konferenci https://www.facebook.com/VladaRepublikeSlovenije/videos/795088377757104/). Poleg pravilnega nošenja ustreznih mask, je stališče stroke zadnje leto in pol glede primernih ukrepov za preprečevanje prenosa virusa, tudi ustrezna razdalja, prezračevanje notranjih prostorov, higiena rok in kašlja, testiranje in razkuževanje.

6. Ali cepljenje zoper virus Sars-CoV-2 prepreči prenos ali okužbo s tem istim virusom? Odgovor je NE, saj sedaj poleg tuje, tudi domača stroka, NIJZ in člani vladne svetovalne skupine priznavajo, da je prenos povsem mogoč, pri čemer domača stroka zatrjuje, da naj bi cepljeni prenašali virus v manjši meri kot necepljeni ter tudi zbolevali v lažji obliki.

Kot je prikazano v spodnjem grafu, bi sicer težko govorili, da je cepljenje proti virusu Sars-CoV-2 najučinkovitejši ukrep za preprečevanje prenosa in preprečevanje težjega poteka okužbe. V tednu med 13.9. in 19.9 2021 je bil v povprečju že skoraj vsak tretji hospitaliziran bolnik polno cepljen. Seveda ne vemo ne starostne strukture cepljenih, kot tudi ne njihove morebitne imunokompromitiranosti. A vendar, tega podatka nimamo tudi za necepljene, oziroma, kolikor je moč razbrati iz »Sledilnika«, je tudi pri necepljenih ljudeh smrtnost (CFR) močno povezana s starostjo posameznika in že obstoječimi predhodnimi boleznimi.

Vir: https://covid-19.sledilnik.org/sl/stats

7. Ali so trenutno dostopna cepiva na območju Republike Slovenije že polno odobrena za uporabo? Odgovor je NE. Edino cepivo, ki je dobilo polno odobritev za uporabo je trenutno zgolj cepivo Comirnaty proizvajalca Pfizer/BioNTech, vendar s strani pristojnega regulatorja v ZDA, torej s strani FDA.

Republika Slovenija ni ena izmed zveznih držav ZDA, pač pa je članica Evropske unije, katere pristojni regulator za odobritev cepiv in zdravil EMA, nobenemu izmed cepiv zoper Sars-CoV-2 še ni izdal polne, standardne odobritve oziroma dovoljenja. Ob tem marsikdo pozablja, da imamo tudi domačega regulatorja, Javno agencijo za zdravila in medicinske pripomočke (JAZMP), ki sicer v popolnosti sledi priporočilom EMA.

Na območju Repubilke Slovenije torej trenutno ne obstaja cepivo zoper Sars-CoV-2, ki bi imelo polno odobritev oziroma bi bilo kot takšno registrirano, pač pa imajo vsa ta cepiva le “pogojno dovoljenje”, kar je dovoljeno izključno v izjemnih primerih. EMA namreč lahko izda pogojno dovoljenje za promet v primeru resne zdravstvene ogroženosti, ki jo predstavlja pandemija, pri čemer takšno dovoljenje velja eno leto in ga je mogoče podaljšati. Imetnik dovoljenja, torej proizvajalec cepiva, pa je dolžan v obdobju za katerega je izdano takšno dovoljenje, izpolniti še druge, posebne obveznosti, kot na primer tekoče poročati o novih kliničnih študijah ter izvajati dodatne analize, vse z namenom, da zagotovi izčrpne podatke, ki bodo potrdili, da je razmerje med koristmi in tveganji pozitivno. Ker torej cepiva zoper Sars-CoV-2, ki so trenutno na voljo, niso na trgu še niti leto dni in imajo s strani evropskega regulatorja izdano zgolj pogojno dovoljenje, kar pomeni, da se v okviru tega obdobja šele presoja njihova učinkovitost in varnost in bi se šele po poteku tega obdobja lahko bodisi podaljšalo pogojno dovoljenje ali pridobilo standardno dovoljenje, je vsakršna primerjava z običajnimi cepivi deplasirana, vsakršna možnost uvedbe obveznega cepljenja, pa iz pravnega vidika po mojem prepričanju pade že na tem mestu. Skladno z dejstvom, da gre za pogojno dovoljenje, namreč lahko zaključimo, da sploh še niso znani vsi stranski učinki, saj je v teku klinična študija, podaatki pa se dopolnjujejo vsake dva tedna. Glede na navedeno po mojem prepričanju tudi še ne moremo vedeti vseh morebitnih resnih posledic na človekovo zdravje ali plodnost, saj se, kot že navedeno, podatki o tem še zbirajo. EMA namreč lahko, če pridobljeni podatki v času pogojnega dovoljenja kažejo na to, da koristi cepiva ne odtehtajo njegovih tveganj, sprejme tudi druge regulativne ukrepe, vključno z začasnim ali popolnim preklicem dovoljenja za promet.  

Vir: https://www.ema.europa.eu/en/human-regulatory/marketing-authorisation/conditional-marketing-authorisation

8. Ali obstajajo določena zdravila, s katerimi bi lahko kot profilakso ali v primeru zgodnjega zdravljenja zmanjšali težji potek bolezni ter posledično zmanjšali potrebnost hospitalizacij? NE VEMO. Obstajajo sicer nekatere študije in podatki iz prakse (Indija), ki kažejo na to, da se ob pravočasnem jemanju kombinacije nekaterih prehranskih dodatkov in zdravil, kot sta na primer Hidroksiklorokin in Ivermektin, precej zmanjša možnost za težji potek bolezni ter število hospitalizacij, s čemer se posledično razbremeni zdravstveni sistem. Gre za zdravili, ki sta sicer polno registrirani za humano rabo. EMA sicer jemanje obeh zdravil, bodisi kot preventivo ali kurativo odsvetuje in meni, da se zdravili ne bi smeli uporabljati izven postopkov kliničnih študij. Poleg navedenih zdravil se v nekaterih študijah priporoča tudi pravočasno jemanje azitromicina, vse z namenom, da se prepreči morebitna sekundarna bakterijska okužba.

9. Ali so v postopku preverjanja s strani EMA že kakšna zdravila, ki bi bila lahko odobrena v doglednem času? DA. Skladno s strategijo EU o terapevtskih zdravilih zoper COVID-19, naj bi bila kmalu na voljo vsaj tri zdravila za zdravljenje pacientov širom EU. Evropska agencija za zdravila (EMA) ta zdravila že preverja. Pri štirih od petih zdravil gre za monoklonska protitelesa, eno zdravilo pa je imunosupresiv, ki že ima dovoljenje za promet in katerega bi bilo moč razširiti tudi za zdravljenje bolnikov s COVID-19. Cilj je, da tri zdravila za zdravljenje Sars-CoV-2 (COVID-19) prispejo na trg Evropske unije že v mesecu oktobru 2021, dve zdravili pa do konca tega leta. Vir:https://ec.europa.eu/commission/presscorner/detail/en/ip_21_3299

10. Ali je zdravili Ivermectin in Hidroksiklorokin možno dobiti v Sloveniji? NE. Zdravilo Ivermektin je bilo v Sloveniji s pomočjo glasnega dela stroke, medijev in drugih, s strani države ali farmacevtskih oziroma “Cepilnih-StartUp« podjetij morda dobro plačanih propagandistov cepljenja zoper Sars-CoV-2, kateri edino rešitev za zaustavitev pandemije in navala na bolnišnice vidijo le precepljenost, diskreditirano do te mere, da se že ob sami omembi njegovega imena marsikdo le zdrzne in posmehljivo zamahne z roko. Širša javnost tako morda sploh ne ve, da gre za polno registrirani humani zdravili in sicer gre v primeru Hidroksiklorokina za antimalarik in antirevmatik, v primeru Ivermectina pa za antiparazitik, ki naj bi bil obenem tudi antivirotik.

11. Ali je priporočena “off label” uporaba cepiva v primeru tretjega odmerka cepiv? NE. Na področju Evropske unije takšna uporaba ni priporočena, saj se o tem še ni izjasnil pristojni regulator, EMA. O tem naj bi se odločalo v mesecu oktobru 2021.                                                        Vir:https://www.reuters.com/business/healthcare-pharmaceuticals/exclusive-eu-regulator-decide-pfizer-booster-start-october-source-2021-09-23/

12. Ali se kljub dejstvu iz točke 11, v Sloveniji že izvaja cepljenje s tretjim odmerkom? DA, celo priporoča se ga in sicer tako stroka, kot tudi vladna svetovalna skupina, predvsem starejšim in bolj ogroženim skupinam državljanov.
Vir:https://siol.net/novice/slovenija/nijz-objavil-koliko-ljudi-se-je-cepilo-s-tretjim-odmerkom-560972

13. Ali se v Sloveniji priporoča ali vsaj ne onemogoča uporaba zdravil Hidroksiklorokin ali Ivermectin, ki sta, kot že navedeno polno registrirani in preizkušeni zdravili, učinkoviti za zdravljenje drugih bolezni in katerih možni stranski učinki so znani, saj sta na trgu prisotni že desetletja? NE, v Sloveniji se ni niti poskusilo z “Off label” uporabo teh zdravil, četudi bi ljudje to želeli in morda podpisali enako izjavo kot jo, vsaj upam da še vedno, podpisujejo v primeru “off label” izvajanja cepljenja s tretjim odmerkom cepiva ali v primeru mešanja cepiv zoper Sars-CoV-2.

Umaknjena izjava iz uradne strani NIJZ

14. Ali je bil že v začetku leta 2020 sprejet odlok, ki je omejeval izdajo celo tako osnovnih zdravil kot je Azitromicin, ki ga širša javnost pozna kot antibiotik pod imenom Sumamed? DA, dne 3. aprila 2020 je bil sprejet odlok vlade Št. 00725-14/2020 o omejitvi predpisovanja in izdaje zdravil z učinkovino klorokin, hidroksiklorokin ali azitromicin.

Vir: http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ODLO2035

Ali je torej obvezno cepljenje, na podlagi vsega navedenega sorazmeren ukrep za preprečevanje in zajezitev prenosa okužb virusa Sars-CoV-2? Pomoje NIKAKOR. Morda se lahko zasleduje legitimen cilj, ki je v varovanju javnega zdravja, a vendarle, na podlagi vsega navedenega in dejstva, da gre še vedno za cepiva, ki imajo le pogojno dovoljenje in katerih učinkovitost in varnost se še ocenjuje, uvedba obveznega cepljenja pod nobenim pogojem ne bi smela zdržati testa sorazmernosti pred ustavnim sodiščem.

Prepričan sem tudi, da ni moč pogojevati udejstvovanja posameznikov v družbi z obveznim cepljenjem zoper SarS-CoV-2, kaj šele z vidika pravice do dela ali pravice do zdravstvene oskrbe, saj za preprečevanje prenosa okužb očitno obstajajo učinkovitejše metode, kot je na primer pravilno nošenje mask, kar naj bi, vsaj tako stroka, praktično izničilo možnost prenosa okužbe. Ponavljam, po mojem prepričanju je uvedba obveznega cepljenja protiustaven in povsem nesorazmeren ukrep, saj poznamo druge, milejše ukrepe, s katerimi se lahko doseže isti cilj, oziroma se zasledovani cilj morda lahko celo prej doseže z blažjimi ukrepi kot z uvedbo obveznega cepljenja.

Upoštevajoč navedena dejstva v predhodnih točkah, se tako morda res velja vprašati »ali obstaja pravica do necepljenja«? V ustavi resda takšne pravice ni zaslediti, vendar hkrati tudi ni moč zaslediti določbe, da »obstaja pravica do cepljenja kadarkoli in s čemerkoli«. Tako je po mojem mnenju glede konkretnega vprašanja primeren odgovor »odvisno v katerih primerih in s čem«, saj:

  • še ni dokončno ugotovljena varnost in učinkovitost cepiv zoper Sars-CoV-2,
  • glede na podatke sledilnika huje zbolevajo tudi polno cepljeni zoper Sars-CoV-2,
  • tudi cepljeni so prenašalci virusa,
  • smrtnost (CFR) ob okužbi z virusom Sars-CoV-2 je po podatkih »Sledilnika«, za osebe do 24 let praktično 0%, za delovno aktivne osebe stare med 25 in 64 let pa znaša od 0,001% do 0,109%,
  • poznamo milejše ukrepe, s katerimi lahko dosežemo isti cilj (npr. maske, po zatrjevanju stroke praktično izničijo možnost prenosa),
  • tretji odmerek cepiva zoper Sars-CoV-2, ni še niti pogojno odobren, stroka pa že opozarja, naj se tisti, ki so bili cepljeni v začetku cepijo s tretjim odmerkom saj opažajo, da zaščita pojenja.

Veliko je govora o pravici do zdravega življenjskega okolja, ki jo je država, skladno z 72. členom ustave RS dolžna zagotoviti ter o 45. členu Zakona o delovnih razmerjih. A ob tem, ko se zagovorniki cepljenja sklicujejo na navedena člena, morda neupoštevajoč predstavljene okoliščine, pozabljajo na celotno dikcijo ustavne določbe. Prvi odstavek navedenega člena ustave RS namreč glasi: »Vsakdo ima v skladu z zakonom pravico do zdravega življenjskega okolja« (poudarek dodan). Torej tako cepljeni kot tudi necepljeni imajo pravico do zdravega življenjskega okolja.

Glede na to, da formalno glede učinkovitosti in varnosti cepiv pristojni evropski regulator še ni izvedel dokončne »cost and benefit« analize, je po mojem prepričanju vsaj preuranjeno govoriti o obveznem cepljenju kogarkoli, kaj šele otrok in delovno aktivnih ljudi. Poznamo namreč tudi druge določbe ustave, v katere na podlagi predstavljenih pomislekov kolidira 72. člen Ustave in sicer na primer 18. člen Ustave RS, 17. člen Ustave RS, 21. člen Ustave RS, 50. in 51. člen Ustave RS, 32. in 66. člen Ustave RS in mnoge druge. Obenem poznamo tudi vsebino konvencij in deklaracij ter protokolov, uredb in resolucij mednarodnih organizacij, katerih podpisnica oziroma članica je tudi Republika Slovenija.

Obvezno cepljenje zoper Sars-CoV-2 namreč ni predvideno z nobenimi akti mednarodnih organizacij, katerih članica je Republika Slovenija in na katere je skladno z določbo 3.a člena Ustave RS prenesla del svoje suverenosti. Določba tretjega odstavka navedenega člena Ustave RS dobesedno glasi: »Pravni akti in odločitve, sprejeti v okviru mednarodnih organizacij, na katere Slovenija prenese izvrševanje dela suverenih pravic, se v Sloveniji uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo teh organizacij«. Ob tem velja poudariti, da med pandemijo sprejeti mednarodni akti govorijo povsem nasprotno in sicer zgolj o prostovoljnem cepljenju proti Sars-CoV-2 ter o prepovedi vsakršne diskriminacije ljudi, ki se ne želijo cepiti.

Točka 36 Uredbe (EU) 2021/953 z dne 14.6.2021, povsem jasno glasi: »Preprečiti je treba neposredno ali posredno diskriminacijo oseb, ki niso cepljene, na primer iz zdravstvenih razlogov, ali ker niso del ciljne skupine, za katero se cepivo proti COVID-19 trenutno uporablja, ali je zanjo dovoljeno, kot so otroci, ali ker še niso imele priložnosti cepiti se, ali so se odločile, da se ne bodo cepile. Zato posedovanje potrdila o cepljenju ali posedovanje potrdila o cepljenju, na katerem je navedeno cepivo proti COVID-19, ne bi smelo biti predpogoj za uveljavljanje pravice do prostega gibanja ali za uporabo storitev čezmejnega potniškega prevoza, kot so letalski, železniški, avtobusni, trajektni ali drug prevoz. Poleg tega te uredbe ni mogoče razlagati, kot da določa pravico ali obveznost do cepljenja.« Ob tem poudarjam, da se uredbe uporabljajo neposredno, brez vsakršne implementacije v pravni sistem države članice EU.

Nadalje Resolucija 2361 Sveta Evrope, v točkah 7.3.1. in 7.3.2., izrecno določa, da so države članice dolžne zagotoviti obveščenost državljanov, da cepljenje proti COVID-19 (Sars-CoV-2) ni obvezno, da nihče ne sme biti pod političnim, socialnim ali drugim pritiskom če cepljenja ne želi in, da nihče ne bo diskriminiran, ker ni bil cepljen zaradi zdravstvenih tveganj ali, ker ne želi biti cepljen.

Kakorkoli že, sam menim, da izvršilni oblasti v pravni državi nikakor ni podeljen mandat, da z odloki posega v temeljne človekove pravice in svoboščine. Zato so tudi vsakršne razprave o obveznem cepljenju ali pogojevanju tega s participacijo v družbi, upoštevajoč vsa dejstva in pomisleke navedene v tem zapisu brezpredmetne, kakršnakoli prisila pa protizakonita in protiustavna. Po splošnem pravnem načelu hierarhije pravnih aktov »Lex superium derogat legi inferiori«, ki je v našem pravnem redu poleg določbe 2. člena Ustave RS, ki pravi, da je Slovenija pravna država, nadalje specificirano v 153. členu Ustave RS, morajo biti podzakonski akti, kot na primer odloki skladni z zakoni in te skladni z ustavo. Zakone pa vemo kdo sprejema. Zakonodajna oblast, torej Državni zbor Republike Slovenije, saj še vedno poznamo delitev na tri samostojne veje oblasti. Ker pa je Republika Slovenija z vstopom v mednarodne organizacije in z ratifikacijo mednarodnih konvencij ter sprejetjem resolucij, prenesla izvrševanje dela suverenih pravic na mednarodne organizacije, ki temeljijo na spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, demokracije in načel pravne države, je potrebno takšne akte, sprejete v okviru teh mednarodnih organizacij, spoštovati tudi pri sprejemanju in uveljavitvi zakonov. Nekateri akti, kot na primer uredbe, imajo celo neposreden učinek.

Cepljenje zoper Sars-CoV-2, mora tako po mojem prepričanju ostati svobodna izbira vsakega posameznika, ki mora biti pred cepljenjem ustrezno informiran o pomembnih dejstvih, da pred cepljenjem sploh lahko izrazi informirano odočitev. Cepljenje zoper Sars-CoV-2 mora torej ostati prostovoljna odločitev posameznika, brez vsakršnih pritiskov države, delodajalcev ali tretjih oseb.

Sam bi tako delodajalca, v kolikor bi ta na podlagi odloka vlade pogojeval mojo nadaljnjo zaposlitev s cepljenjem z enim od cepiv zoper Sars-CoV-2, v primeru, da cepljenja sam ne bi želel, seznanil, da to nikakor ni moja svobodna volja. Obenem bi ga seznanil z bistvenimi okoliščinami in dejstvi ter določbami relevantnih predpisov. Nato bi mu verjetno ob prisotnosti dveh prič v pregled in preučitev ponudil kakšno izjavo, ki naj jo v izogib vsakršnim morebitnim dvomom v bodoče, podpiše. V primeru, da delodajalec oziroma z njegove strani odgovorna oseba ne bi hotela podpisati izjave, bi želel da navedeno dejstvo potrdita dve priči, prisotni ob predaji dokumenta oziroma poskusu predaje le-tega v preučitev in podpis delodajalcu. Obenem bi verjetno želel, da se zapišejo tudi druge zaznane okoliščine.
V mojem, izključno hipotetičnem primeru, bi izjava najverjetneje izgledala nekako v tem smislu:

IZJAVA
DELODAJALCA

Delodajalec ____________ oziroma v njegovem imenu odgovorna oseba delodajalca __________ uvodoma ugotavlja, da:

  • je seznanjen z dejstvom, da delavec ne želi biti cepljen z nobenim izmed razpoložljivih cepiv zoper Sars-CoV-2, ki so na voljo na območju Republike Slovenije in, da na noben način cepljenje s cepivom proti Sars-CoV-2 ni moč šteti kot izraz delavčeve svobodne volje ali odločitve pač pa izključno kot pritisk delodajalca na način, da ta pogojuje nadaljevanje delovnega razmerja s cepljenjem delavca s cepivom proti Sars-CoV-2;
  • kljub dejstvu, da je seznanjen s stališčem delavca, navedenem v predhodni alineji, pogojuje nadaljevanje delovnega razmerja s cepljenjem delavca s cepivom proti Sars-CoV-2, kljub delavčevi zagotovitvi o upoštevanju vseh ostalih ukrepov za preprečevanje in zajezitev virusa Sars-CoV-2, vključno z nošenjem ustrezne maske med delovnim časom, testiranjem ter samotestiranjem in z vsemi drugimi potrebnimi ukrepi, s katerimi ne bo ogrožal delodajalčeve pravice in pravice drugih zaposlenih do zdravega življenjskega, oziroma delovnega okolja ter se bo v celoti držal pravil, ki skladno s 45. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), delodajalcu omogočajo nemoteno izvajanje njegove obveznosti, ki je v zagotavljanju pogojev za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu.

Delodajalec_____________ oziroma v njegovem imenu odgovorna oseba delodajalca _ nadalje s podpisom te izjave izrecno ter nepreklicno izjavlja, da je seznanjen:

  • da nobeno izmed cepiv zoper SarS-CoV-2, ki so dostopna na območju Republike Slovenije nima standardnega dovoljenja pristojnih regulatorjev (EMA, JAZMP), pač pa zgolj pogojno dovoljenje kar med drugim pomeni, da se v okviru obdobja “pogojnega dovoljenja” še presoja njihova učinkovitost in varnost ter, da lahko pristojni regulator v primeru, če se tekom obdobja pogojnega dovoljenja izkaže, da koristi cepiva ne odtehtajo njegovih tveganj, sprejme tudi druge regulativne ukrepe, vključno z začasnim ali popolnim preklicom dovoljenja za promet cepiva zoper Sars-CoV-2;
  • da je zoper Odlok Vlade št. 2882, objavljen v Uradnem listu RS št. 149/2021 dne 16.9.2021 (Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2,) glede pogoja prebolevnosti ali cepljenja, ki ga morajo od dne 1.10.2021 izpolnjevati zaposleni v organih državne uprave vložena Pobuda za oceno ustavnosti in zakonitosti, o kateri Ustavno sodišče RS še ni odločilo;
  • z določbo 14. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki prepoveduje vsakršno diskriminacijo;
  • z vsebino določbe 1. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki določa, da je človekovo dostojanstvo nedotakljivo, katerega je treba spoštovati in varovati;
  • z vsebino določbe 3. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki določa, da ima vsakdo pravico do spoštovanja telesne in duševne celovitosti in, da je na področjih medicine in biologije med drugim treba spoštovati zlasti svobodno privolitev po predhodni seznanitvi prizadete osebe v skladu s postopki, določenimi z zakonom;
  • z vsebino 1 in 2 točke 15. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki govori o Svobodni izbiri poklica in pravici do dela in se glasi: »Vsakdo ima pravico do dela in do opravljanja svobodno izbranega ali sprejetega poklica. Vsakemu državljanu Unije je v kateri koli državi članici zagotovljena svoboda iskanja zaposlitve, dela, ustanavljanja in opravljanja storitev.«;
  • z vsebino 20. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki zagotavlja enakost pred zakonom;
  • z vsebino 21. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki prepoveduje vsakršno diskriminacijo;
  • z vsebino 27. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki zagotavlja pravico delavcev do obveščenosti in posvetovanja v podjetju in, ki se glasi: »Delavcem ali njihovim predstavnikom se morajo na ustreznih ravneh pravočasno zagotoviti informacije in možnost posvetovanja v primerih in pod pogoji, določenimi s pravom Unije ter nacionalnimi zakonodajami in običaji«;
  • z vsebino 30. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki zagotavlja varstvo v primeru neupravičene odpustitve in se glasi: »Vsak delavec ima pravico do varstva pred neupravičeno odpustitvijo v skladu s pravom Unije ter nacionalnimi zakonodajami in običaji«;
  • z vsebino 31. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki govori o poštenih in pravičnih delovnih pogojih;
  • z vsebino točke 36 Uredbe (EU) 2021/953 z dne 14.6.2021, ki se glasi: »Preprečiti je treba neposredno ali posredno diskriminacijo oseb, ki niso cepljene, na primer iz zdravstvenih razlogov, ali ker niso del ciljne skupine, za katero se cepivo proti COVID-19 trenutno uporablja, ali je zanjo dovoljeno, kot so otroci, ali ker še niso imele priložnosti cepiti se, ali so se odločile, da se ne bodo cepile. Zato posedovanje potrdila o cepljenju ali posedovanje potrdila o cepljenju, na katerem je navedeno cepivo proti COVID-19, ne bi smelo biti predpogoj za uveljavljanje pravice do prostega gibanja ali za uporabo storitev čezmejnega potniškega prevoza, kot so letalski, železniški, avtobusni, trajektni ali drug prevoz. Poleg tega te uredbe ni mogoče razlagati, kot da določa pravico ali obveznost do cepljenja.«;
  • s točkama 7.3.1. in 7.3.2. Resolucije 2361 Sveta Evrope, ki Europe 2361 (2021), ki določa, da države članice zagotovijo obveščenost državljanov, da cepljenje proti COVID-19 ni obvezno, da nihče ni pod političnim, socialnim ali drugim pritiskom če cepljenja ne želi, da nihče ne bo diskriminiran, ker ni bil cepljen zaradi zdravstvenih tveganj ali, ker ne želi biti cepljen;
  • z vsebino določbe 18. člena Ustave RS, po kateri nihče ne sme biti podvržen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu kaznovanju ali ravnanju in, da je na človeku prepovedano delati medicinske ali druge znanstvene poskuse brez njegove svobodne privolitve;
  • z določbo 34. člena Ustave RS vsakdo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti;
  • z določbo 26. člena Ustave RS, po kateri ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja in, da ima oškodovanec pravico, da v skladu z zakonom zahteva povračilo tudi neposredno od tistega, ki mu je škodo povzročil;
  • s 35. členom Ustave RS, na podlagi katere je zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic;
  • da je skladno s 50. členom Ustave RS vsakomur zagotovljena pravica do socialne varnosti;
  • da skladno s tretjim odstavkom 51. člena Ustave RS nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ki jih določa zakon;
  • da je v primeru, če se izkaže, da cepivo zoper Sars-CoV-2, ki ima trenutno zgolj pogojno dovoljenje, povzroča neplodnost ali kakršnekoli težave za razvoj ploda oziroma otroka, seznanjen z določbo 55. Člena Ustave RS, ki določa, da je odločanje o rojstvih otrok svobodno in, da država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok;
  • z določbo 66. člena Ustave RS, ki določa, da država ustvarja možnosti za zaposlovanje in za delo ter zagotavlja njuno zakonsko varstvo;
  • da je skladno z določbo 49. člena Ustave RS vsakomur zagotovljena svoboda dela ter vsakomur, pod enakimi pogoji, dostopno vsako delovno mesto;
  • da je skladno z določbo 17. Člena Ustave RS zagotovljena nedotakljivost človekovega življenja;
  • da je skladno s 14. členom Ustave RS prepovedana vsakršna diskriminacija
  • z vsebino določbe 196. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), glede kršitev temeljnih pravic delavcev;
  • z vsebino določbe 197. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), ki prepoveduje šikaniranje na delovnem mestu;
  • da je seznanjen z vsebino določbe 202. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), ki govori o kršitvi pravic iz socialnega zavarovanja;
  • z vsebino 6. člena Zakona o Delovnih razmerjih (ZDR-1), ki prepoveduje diskriminacijo in povračilne ukrepe
  • z vsebino 7. člena ZDR-1, ki med drugim določa, da je nadlegovanje na delovnem mestu vsako neželeno vedenje, povezano s katero koli osebno okoliščino, z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje;
  • z vsebino četrtega odstavka 7. člena ZDR-1, ki izrecno prepoveduje vsako trpinčenje na delovnem mestu in ga opredeli kot vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom;
  • z vsebino 8. člena ZDR-1, ki med drugim glasi, da je v primeru kršitve prepovedi diskriminacije ali trpinčenja na delovnem mestu je delodajalec kandidatu oziroma delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava;
  • z vsebino 46. ZDR-1, ki predpisuje dolžnost delodajalca glede varovanja in spoštovanja delavčeve osebnosti ter glede upoštevanja in ščitenja delavčeve zasebnosti;
  • z vsebino 47. ZDR-1, ki določa obveznost delodajalca, da varuje dostojanstvo delavca;
  • z vsebino 48. člena ZDR-1, ki določa obveznost delodajalca glede varovanja delavčevih osebnih podatkov, kamor sodi zbiranje, obdelovanje, uporaba in posredovanje le teh tretjim osebam;
  • z vsebino določbe 90. člena ZDR-1, ki navaja neutemeljene odpovedne razloge;
  • z vsebino določbe sedme in osme alineje prvega odstavka in z vsebino drugega in tretjega odstavka 111. člena ZDR-1;
  • z vsebino določbe 200. člena ZDR-1, ki določa uveljavljanje pravic pri delodajalcu in sodno varstvo;

Delodajalec oziroma z njegove strani odgovorna oseba (ime, priimek odgovorne osebe ter naziv delodajalca)________________________ po tem, ko natančno in v celoti prebere ter preuči vsebino te izjave, še naprej vztraja pri pogojevanju zaposlitve oziroma nadaljevanju delovnega razmerja z (ime, priimek delavca)___________________________ s tem, da se delavec cepi z enim izmed cepiv zoper Sars-CoV-2.

Kraj in datum:__________

Podpis delavca: Delodajalec/Podpis odgovorne osebe
delodajalca:

__________ ___________________

*Podpis dveh prič, ki z lastnoročnim podpisom te izjave izrecno in nepreklicno izjavljata ter potrjujeta, da je bila izjava predana delodajalcu oziroma odgovorni osebi delodajalca v pregled in preučitev ter, da jo delodajalec, oziroma z njegove strani odgovorna oseba ni želela podpisati:
PRIČA 1 ___________(ime, priimek, podpis)
PRIČA 2 ___________ (ime priimek, podpis)

*OPOMBE PRIČ (npr. onemogočanje delavcu dostop do delovnega mesta s strani delodajalca oziroma odgovorne osebe delodajalca, čakanje na delo, druge zaznane okoliščine…): ______________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________

Kraj, datum:_____________

PRIČA 1 ___________(ime, priimek, podpis)
PRIČA 2 ___________ (ime priimek, podpis)