(SAMO)CENZURA, DISKREDITACIJE IN STRPNA STROKA

Zaradi, recimo temu, nezadovoljstva določenega dela stroke, podcenjujočih očitkov ter občasnih poskusov diskreditacij sem se odločil vsaj začasno zakleniti Twitter račun.

Piše: Odvetnik Domen Gorenšek

Kdor me osebno pozna ve, da se obnašam kar se da odgovorno, redno se samotestiram, nosim masko v zaprtih prostorih, v katerih se sicer ne zadržujem, če to res ni nujno, bodisi iz službenih razlogov ali zaradi nakupa življenjskih potrebščin. Virus jemljem z vso resnostjo, prav tako pa se zavedam morebitnih težkih posledic okužbe. Večkrat tudi javno izrazim prepričanje, da je bistveno pomembnejša osebna odgovornost vsakega posameznika kot to, ali imajo odloki pravno podlago za izrek sankcij v primeru njihovega neupoštevanja ali ne in, da bi morala zadoščati že priporočila. A žal, tudi takšno stališče in zavedanje resnosti situacije ni dovolj. Celo izrazito nezaželeno je v določenih krogih medicinske stroke, še toliko bolj, ker izhajam iz zdravniške družine. Izvedel sem, da bi bilo primerno in pričakovano edino le, da se cepim zoper Sars-CoV-2 in sem potem vsaj tiho, če že drugih ne mislim pričeti spodbujati k enakemu ravnanju.

Cepim se seveda lahko. Zavedam se, da morda s svojim odklanjanjem igram tombolo, a vendar, resnično ne vem kaj je bolje. Tistega drugega pa nikakor ne bi mogel storiti. To bi bilo povsem v nasprotju z mojim prepričanjem o svobodni odločitvi vsakega posameznika na podlagi podanega, polno informiranega soglasja, prav tako pa bi bilo to v nasprotju s pomisleki, ki jih imam z vidika moje stroke. Da, poleg medicine obstajajo tudi druge vrste strok, od katerih je tudi marsikaj odvisno. Na primer to, ali bodo obstale človekove pravice, katerih temelj je praktično povsod po državah zahodnega sveta v tem trenutku močno zamajan.

Res je, marsikdaj rad nastavim ogledalo sami vase prepričani, nikoli zmotljivi stroki, ki večkrat zagotavlja kot dejstvo nekaj kar se lahko kvečjemu le predvideva. Stroki, ki se je sposobna v razmaku meseca dni večkrat znajti v kontradiktornosti sama s seboj. Da takšne stvari spregledaš, ne potrebuješ diplome medicinske fakultete. To je jasno slehernemu posamezniku z zdravim razumom, ki nima osebnih koristi, oziroma, ni z glavo penetriral nekam globoko v temno luknjo strankarske politike. Vse kar slehernik potrebuje za svobodno odločitev je zgolj volja in nekaj minut časa, da sam preveri dejstva, ki so dostopna na uradnih straneh EMA in JAZMP. Na ta način se lahko sam prepriča, če stroka govori polno resnico.

Zakaj takšno nezaupanje ljudi do cepiv proti Sars-CoV-2 se sprašuje tudi prof. dr. Ihan. Ob tem pa se sam sprašujem, če je možno, da je posledica takšnega nezaupanja ljudi tudi v ravnanju slovenske stroke in politike? Kako lahko na primer minister za zdravje ve, da so cepiva varna in učinkovita? Kako lahko izjavi, da so ta celo varna za mlade ženske in za plod, če tega še sami proizvajalci cepiv ne morejo zagotoviti? Na podlagi česa torej minister in stroka nagovarjata ljudi v cepljenje s cepivi zoper Sars-CoV-2? Na čem temelji njihovo prepričanje o varnosti in učinkovitosti? Na zaupanju v znanost? Zakaj nihče od novinarjev, ki imajo možnost, ne zahteva jasnega odgovora? Ne smejo zastaviti vprašanj? Se bojijo za službe ali morda le to, da bodo v tej distopiji nemudoma označeni za anticepilca. Ta in podobne prazne puhlice po mojem mnenju sicer odražajo zgolj nemoč tistih, ki nek produkt, ki ga še sami ne poznajo, pod pretvezo osebne odločitve vsakega posameznika, vsiljujejo ljudem. Še toliko bolj nestrpni, patetični in tragikomično “žaljivi” postanejo, če si kdo zgolj drzne zastaviti kakšno logično vprašanje. Pa je to prava pot?

Mar ne bi bilo primerneje, če bi vlada, ministri, državni sekretarji in izbrani del stroke enostavno že odkar so se pojavila cepiva pošteno stopili pred ljudi in izjavili na primer: “Soočamo se z epidemijo virusa Sars-CoV-2. Trenutno imamo na voljo cepiva zoper ta virus. Državljanom smo dolžni povedati, da vsega o teh novih cepivih še ne vemo, saj formalno klinična študija še poteka. Kar pa je znano, je to, da glede na podatke, s katerimi trenutno razpolagamo, prevladuje korist nad morebitnimi tveganji, sicer EMA tem cepivom ne bi izdala pogojnega dovoljenja. Kljub temu se čutimo dolžne državljane obvestiti, da se bodo podatki glede zaznanih stranskih učinkov najverjetneje sčasoma dopolnjevali, saj vseh trenutno, objektivno še ne moremo poznati. Proizvajalec je namreč dolžan redno spremljati in zbirati dokumentacijo o neželenih učinkih ter o zbranih podatkih redno poročati EMA. Ne moremo tudi zagotoviti koliko časa traja zaščita, saj klinične študije tudi o tem še potekajo. Kljub vsemu pa, ker zaupamo v znanost in stroko predlagamo, da se državljani cepijo, pri čemer pa naj bodo vendarle pozorni na morebitne stranske učinke, katere naj takoj prijavijo in v primeru resnosti le-teh, nemudoma obiščejo najbližjo zdravstveno ustanovo...”

Kar se mene osebno tiče, bi se na podlagi takšne ali podobne izjave neprimerno lažje odločil za cepljenje zoper Sars-CoV-2, kot v primeru stalnih zavajanj, skrivalnic, podajanja nepopolnih informacij, padanja v kontradiktornost, stalnega spreminjanja kateri starostni skupini se odsvetuje cepljenje z določenim cepivom, kot, da je to povsem običajno in groženj, zasmehovanj ter predstavljanja nečesa kot dejstvo, čeprav gre lahko le za predvidevanje.

Sam bi se tudi prej odločil za cepljenje, če bi vsaj videl določbe pogodbe med proizvajalci cepiv in Evropsko komisijo. Skrivanje vsebine le-te še pred poslanci Evropskega parlamenta mi pač ne vliva nekega dodatnega zaupanja.  Kaj je torej v tej pogodbi tako spornega ali skrivnostnega, da njene vsebine ni moč videti? Za zdravje gre vendar. Zakaj torej ponovno skrivalnice? Z vsakim dnem se nam porajajo vedno nova vprašanja, namesto, da bi bili deležni vedno več odgovorov, kar je po skoraj dveh letih od razglasitve pandemije milo rečeno skrajno nenavadno.

https://twitter.com/SikhForTruth/status/1454103546404687879?t=MGPOWHYYeA1HgHHPUnK2Jw&s=19

In kaj je tokrat ponovno zmotilo stroko?

Po zapisu glede odgovornosti zaradi cepljenja mladoletnikov s cepivom Janssen in zapisu o “administrativni napaki” ministrstva,  sta del stroke tokrat močno zmotila spodaj priložena zapisa. Zakaj? Tega ne vem. Sicer je res, da sta zapisana direktno, a vendarle, za vsem kar zapišem stojim. Za vsak zapis imam podlago. Podlaga opremljena z osebnim mnenjem, pa pri meni nikoli niso zapisi iz Facebooka, Twitterja ali drugih družbenih omrežij, pač pa zgolj posnetki izjav stroke same ter recenzirane študije ali članki iz strokovnih revij.  

Pa poglejmo. Dne 29.10.2021 je na novinarski konferenci nastopil državni sekretar mag. Franc Vindišar, dan pred tem pa minister Poklukar. Oba sta zatrjevala, da so zadeve nadvse resne, minister Poklukar tudi, da se nam lahko zgodi “Bergamo”. Verjamem, tragično. A v tako kritičnih razmerah je že po zdravi logiki državljane potrebno pozvati k nemudnemu odgovornemu obnašanju in sprejeti ukrepe, ki bodo imeli takojšnje učinke. Kljub temu pa je sporočilo pristojnih ponovno ostalo, da z odlokom, ki prične veljati dne 1.11.2021, v splošni družbi ni predvideno obvezno testiranje cepljenih, pač pa zgolj intenzivnejše, pogostejše ter obširnejše testiranje necepljenih.

Vem, nisem zdravnik, še manj epidemiolog. A kljub temu mislim, da tako kot velika večina državljanov nisem povsem brez zdrave pameti. Zato na podlagi objavljenih študij, med drugim celo v tako ugledni strokovni reviji kot je The Lancet, ki govori o tem, da cepljeni prav tako prenašajo virus kot necepljeni in da dejansko ni nekih bistvenih razlik v možnosti prenosa, takšen ukrep z vidika javnega zdravja, vsaj pri meni ne vzdrži zdravorazumske presoje. Tako se lahko upravičeno vprašam, če je primarni namen delovanja odgovornih res v takojšni zaustavitvi prenosa virusa in razbremenitvi zdravstvenih kapacitet. 

Odgovor državnega sekretarja na Ministrstvu za zdravje, mag. Franc Vindišar, dr.med., na novinarski konferenci dne 29.10.2021, na vprašanje novinarke glede obveznega testiranja.

Vir: STA – https://youtu.be/-bA62j371DE

Očitno je, da so cepljeni kljub kriznih razmeram, s strani države še naprej deležni “piškotkov”, kar pa se mi, glede na vsebino objavljene študije, sicer kot laiku nikakor ne zdi logično, še manj pa produktivno. Po besedah ministra za zdravje, državnega sekretarja in stroke so zadeve resne tukaj in sedaj. Cepljenje, v kolikor se ne cepimo s cepivom Janssen, bi namreč upoštevajoč časovno obdobje med prejemom prvega in drugega odmerka ter nato še tedna dni do pričakovane imunizacije, lahko imelo učinek v najboljšem primeru šele čez mesec in pol. Še to pa le pod zelo optimistično predpostavko, da bi se kar naenkrat odločilo za cepljenje najmanj 25% še necepljenih ljudi.  Glede na to, da so zadeve kritične in zdravstvene kapacitete zapolnjene, se sprašujem zakaj ni predvideno tudi testiranje cepljenih? Resnično me zanima, kako lahko kdo strokovno upraviči takšno odločitev. A žal, tudi s strani novinarjev izbrani del stroke ponovno ni deležen neposrednih vprašanj v tej smeri, ki bi bila še kako pomembna z vidika javnega zdravja. 

Nadalje se upoštevajoč navedeno študijo sprašujem, v čem vidi stroka in politika korist za javno zdravje pri objavi takšnih sporočil, kot je spodnji, s katerimi neodgovorni del cepljenih posredno celo spodbuja k nenošenju mask v zaprtih prostorih. Vse to kljub temu, da smo tik pred kolapsom preobremenjenega zdravstvenega sistema in, kljub temu, da je vodja svetovalne skupine nedavno izjavila, da nošenje mask praktično izniči možnost prenosa okužbe.  Kako je iz epidemiološkega vidika torej upravičljivo takšno sporočilo? Odgovor bi si državljani še toliko bolj zaslužili, glede na to, da se pojavljajo informacije, po katerih naj bi bilo kar nekaj odstotkov ljudi lažno cepljenih.

Objava vlade RS #CEPIMOSE

Nobena pretirana skrb za zdravje posameznika ali družbe ne more biti avtentična po tako očitnih nelogičnostih. Navedeno postane še toliko bolj očitno, če takšna skrb prihaja s strani poenotene vrhovne politike, držav(-e) in močnih korporacij. Takšna pretirana, vsiljiva in večkrat povsem nelogična skrb za zdravje ljudi, morda lahko v sebi skriva tudi namen vzpostavitve kolektivizma, ideologije, ki v zahodni civilizaciji nima kaj iskati. Morda so bili to najhitreje sposobni prepoznati prav državljani vzhodnoevropskih držav, ki so pod totalitarnim sistemom najdlje živeli in, ki še kako dobro pomnijo koliko je dejansko v takšnem sistemu vredno človekovo življenje. Državljani teh držav imajo tudi povsem upravičen razlog za nezaupanje vladajočim strukturam, ki je neprimerno višje kot v zahodnoevropskih državah, saj so bili, podobno kot mi, po kolapsu sistema družbene lastnine, ob privatizaciji in po divjem lastninjenju močno izigrani. Korupcija, tudi v zdravstvu, pa je v teh državah, spet podobno kot pri nas, še vedno močno prisotna. Menite, da pogled iz te perspektive ni možen racionalne presoje prof.dr. Ihan?

Kakorkoli. Da ne pride do vzpostavitve takšnega sistema, je odvisno predvsem od pravne stroke, uglednih profesorjev prava, sodnikov, tožilcev, predvsem pa od odvetnikov, ki so bili kot samostojni del sodne veje oblasti vedno tisti, ki so v zgodovini prvi povzdignili glas, ko so opazili, da gredo zadeve glede siromašenja vladavine prava predaleč. Če bo nam vseeno, se namreč kaj lahko zgodi, da se naša civilizacija, skupaj z njo pa tudi zagotovljene človekove pravice in svoboščine, razblini kot milni mehurček. Si tega želimo za naše otroke, za nas? Mislim, da ne in ravno v tem tokrat vidim predost v majhnosti Slovenije. V svetovnem merilu smo namreč tako nepomembni, da imamo res izjemno priložnost skreniti iz začrtane smeri in ubrati svojo pot. Brez zunanjih pritiskov.

Kaj pa nastopi v medijih?

Za dan 4.11.2021 je bilo predvideno moje gostovanje v oddaji Faktor, v kateri bi s kolegom odvetnikom izmenjala mnenja v zvezi s pravnimi vprašanji na temo cepljenja zoper Sars-CoV-2, glede ustavnopravnih podlag in podobnih vprašanj.  Ker bi lahko pravno strokovno utemeljeno in enakovredno zagovarjal stališča le v primeru, da bi bila ta podprta s še vedno marsikomu neznanimi dejstvi, sem se čutil dolžnega odpovedati gostovanje, oziroma le-to preložiti na ustreznejši čas. Razlog? Če bi namreč zagovarjal svoja stališča s pravnega vidika, bi moral brez zavor povedati vse. Če bi to storil, bi mi bilo med drugim tudi javno očitano, da rušim ukrepe nezmotljive stroke in to na vrhuncu epidemije, ki sicer ni razglašena, da odvračam ljudi od cepljenja ali celo od spoštovanja ukrepov. To mi je bilo namreč dobronamerno dokaj jasno sporočeno. Za resno razpravo, brez (samo)cenzure tako trenutno očitno še ni primeren čas, saj ne bom pustil, da kdorkoli zlorabja ali manipulira z mojmi izjavami za dosego nekih partikularnih interesov in ciljev. Naiven pač nisem. Bo pa za argumentirano razpravo glede pravnih podlag tudi za (posredno) obvezno cepljenje slej kot prej nastopil primeren čas. Takrat bo potrebno razjasniti še nekatere druge okoliščine, kot na primer način in strokovna utemeljenost obravnave pacientov od postavljene diagnoze, sprejema v bolnišnico, pa žal prevečkrat, vse do njihove smrti. Vse to seveda le pod pogojem, če bomo te razburkane čase preživeli in skupaj pristali nazaj v stari in edini normalnosti.

Da bo temu tako, pa se moramo poleg odgovornega obnašanja s katerim ne ogrožaš sebe in drugih, zavedati, da medtem ne smemo postati resignirana bitja brezobličnih lic, pod katerimi se skrivajo bolečina, strah, smeh, radost, bes, sram, ponos in upanje. Naredimo zavezo sami s seboj, da nikoli ne zapremo vrat za načinom življenja, ki smo ga živeli pred letom 2020. To in zdravje je povsem dovolj, da se skupaj vrnemo v normalno življenje.  Ob tem ne pozabimo, da osnovno celico zahodne civilizacije predstavlja družina in ne država, ideologija, politična stranka oziroma partija ali korporacija. Nikomur nismo bili rojeni kot sužnji, pač pa kot svobodna bitja z zagotovljenimi človekovimi pravicami in z možnostjo misliti tudi izven zastavljenih okvirov. To zavedanje pa bolj kot kadarkoli potrebujemo prav ta trenutek, torej v času, v katerem je zavladalo enoumje, ko so grožnje, zastrahovanja, diskreditacije postale vsakodneven pojav in, ko je cenzura mnenj, predlogov in celo znanstvenih razprav ter člankov, ki ne pihajo v rog želja vlad in določenih korporacij postala nekaj samoumevnega. Zato naj na tem mestu opozorim, da posedovanje možganov z namenom, da jih uporabiš, še ni postalo eno izmed kaznivih dejanj. Poleg zdravstvene krize namreč iz dneva v dan postaja še tako zaslepljenim ljudem vse bolj jasno ne le, da zapadamo v hudo gospodarsko krizo, pač pa tudi, da se vzporedno dogajajo tektonski premiki na geopolitičnem področju.

Glede na bližajoči se prvi november morda ni odveč opozoriti, da je po eni strani prava umetnost živeti z bolečino. A obenem to predstavlja tudi priložnost, da se spomnemo svobode, kar nedvomno v veliki večini ljudi prebudi željo, da se z njo ponovno sreča. Tudi s tesno zvezanimi rokami za hrbtom, z okrvavljenim obrazom na asfaltu, na katerega z vso silo pritiska za takšne podvige nedvomno finančno močno stimuliran škorenj “avtoritete”, kar je razvidno iz posnetkov dogajanja v Avstraliji, si cepljeni in necepljeni zoper Sars-CoV-2 ne smemo pustiti razdvajanja in odvzeti našega bistva…

Ostati človek.