JE RES VSE ZGOLJ ČRNO ALI BELO?

Medtem ko smo v zahodnih množičnih medijih priča zgolj narativi, ki trobi v isti rog, ko smo deležni cenzure drugačnih pogledov, ko so nekateri politiki in njihovi zvesti privrženci besni že zgolj ob omembi določenih dejstev ter so na družbenih omrežjih medicinske igle zamenjali s pripenjanjem ukrajinskih zastavic ter večkrat žaljive pozive k cepljenju zoper COVD-19 zamenjali z vojnim hujskaštvom, velja aktualno dogajanje morda orisati malce bolj poglobljeno.

Piše: Domen Gorenšek

KRATEK ZGODOVINSKI PRESEK

Rusija se je praktično “rodila” v Kijevu. Prvotno zgodovinsko rusko cesarstvo je bila namreč Kijevska Rusija, ki naj bi jo ustanovil varjaški poglavar Rurik. Leta 882 je bil tako Kijev razglašen za glavno mesto prvotnega ruskega kraljestva. Kijevska Rusija je zdržala kar nekaj stoletij, dokler je niso v 13. stoletju zavzeli Mongoli. Dinastija Rurik je nato, prisiljena umakniti se na sever, do konca 16. stoletja obstajala kot majhna kneževina, ki se je naselila ob drugi rečni metropoli znani kot Moskva. Leta 1598 je dinastija Rurik dokončno izumrla,  po kratkem prevzemu oblasti s strani Borisa Godunova in sedemletnem obdobju zmede, je dinastijo Rurik končno nasledila dinastija Romanovih. Leta 1613 je namreč razširjeni zemskij sobor (svet bojarjev) z velikim konsenzom za carja izvolil Mihaela Fjodoroviča Romanova. Dinastija Romanovih je vladala vse do leta 1917, ko se je bil car Nikolaj II. med februarsko meščansko revolucijo primoran odpovedati prestolu. Carjevo ožjo družino je nova oblast umaknila sprva umaknila v Sibirijo in zatem v Jekaterinburg. Med oktobrsko revolucijo so boljševiki 17. julija 1918 postrelili vso družino in druge člane širše carske dinastije. Preživeli so bili pred terorjem boljševikov primorani pobegnili v tujino.

Ukrajina kot država ni obstajala vrsto let. S tem področjem so dolga leta upravljale Litva, Poljska, Švedska, Mongoli, Turki, Avstro-Ogrska in Rusija. Na ogromnih ravnicah najvzhodnejših delov Evrope je malo geografskih preprek, zato so se vojske in horde, ki so pustošile po Evropi in Aziji več sto let na območju sedanje Ukrajine nemoteno gibale. Najprej seveda na konjih, nato so prišli tudi tanki. Veliko vojsk, od Karla Gustava, Petra Niškega, Napoleona ter celo Hitlerja in Stalina je te ogromne razdalje prečkalo celo peš.

Ukrajina je bila ponovno oživljena šele po ruski revoluciji leta 1917. Takoj zatem jo je absorbirala Sovjetska zveza, kot samostojna država pa se Ukrajina ponovno pojavi leta 1991.

HOLODOMOR

Zaradi njenih razsežnosti lakoto, ki je sovjetsko republiko Ukrajino najbolj prizadela v letih 1932-1933 večkrat imenujemo holodomor. Gre za izraz, ki izhaja iz ukrajinskih besed za lakoto (holod) in iztrebljanje (mor).  Čeprav je bila množična lakota med letoma 1932 in 1934 prisotna tudi v drugih regijah Sovjetske Rusije, v katerih so pridelovali predvsem žito, pa je bila lakota Ukrajincev še bolj smrtonosna zaradi vrste političnih odlokov in odločitev, ki so bili naperjeni predvsem ali samo proti Ukrajini. Svoj vrhunec je dosegla spomladi leta 1933.

Vzrok za holodomor je bila odločitev sovjetskega voditelja Josipa Stalina o kolektivizaciji kmetijstva, ki jo je sicer sprejel že leta 1929. Ekipe agitatorjev komunistične partije so prisilile kmete, da so se odpovedali zemljiščem, osebni lastnini in včasih tudi stanovanjem na kolektivnih kmetijah. Te ekipe so tudi deportirale tako imenovane kulake – premožnejše kmete – ter druge kmete, ki so se kolektivizaciji upirali. Kolektivizacija je povzročila upad proizvodnje, dezorganizacijo podeželskega gospodarstva in posledično seveda pomanjkanje hrane. V nekaterih delih Ukrajine je to neznosno stanje sprožilo vrsto kmečkih uporov, vključno z oboroženimi vstajami.

Upori so Stalina močno skrbeli, ker so se dogajali v pokrajinah, ki so se desetletje prej med rusko državljansko vojno borile proti Rdeči armadi. Zaskrbljen je bil tudi zaradi jeze in odpora proti državni kmetijski politiki znotraj ukrajinske komunistične partije. “Če si zdaj ne bomo prizadevali za izboljšanje razmer v Ukrajini, jo lahko izgubimo” je avgusta 1932 pisal sodelavcu Lazarju Kaganoviču. Namesto, da bi skušal zadeve deeskalirati, je Stalin storil ravno nasprotno. Jeseni istega leta je sovjetski politbiro, elitno vodstvo sovjetske komunistične partije, sprejel vrsto odločitev, ki so še povečale in poglobile lakoto na ukrajinskem podeželju. Kmetije, vasi in cela mesta v Ukrajini so bile uvrščene na “črne sezname“, s katerimi jim je bilo onemogočeno prejemanje hrane. Kmetom je bilo celo prepovedano zapustiti Ukrajino, vse zato, da ne pridejo do hrane. Kljub naraščajoči lakoti so se rekvizicije hrane povečale, pomoč pa ni bila zagotovljena v zadostnih količinah. Kriza je dosegla vrhunec pozimi 1932-33, ko so organizirane skupine policistov in komunističnih aparatčikov ropale domove kmetov in jemale vse užitno, od pridelkov do osebnih zalog hrane in domačih živali. Ta dejanja sta spodbujala lakota in strah, ki ju je krepilo več kot desetletje sovražne in zarotniške retorike, ki je prihajala iz najvišjih krogov Kremlja.

Rezultat Stalinove kampanje je bila katastrofa. Spomladi leta 1933 je v Ukrajini močno narasla smrtnost. Med letoma 1931 in 1934 je od lakote po vsej Sovjetski zvezi umrlo vsaj 5 milijonov ljudi, od tega vsaj 3,9 milijona Ukrajincev. Študijo, na kateri temelji ta številka je izvedla skupina ukrajinskih demografov. Kakorkoli, situacija v Ukrajini je bila med letoma 1932 in 1934 milo rečeno nehumana. Arhivski zapisi namreč med drugim vsebujejo celo številne opise primerov kanibalizma in drugih grozot. Lakota je prizadela tudi ukrajinsko mestno prebivalstvo. Mnogi so sicer lahko preživeli zaradi izdaje živilskih kartic, vendar pa je bilo tudi v največjih ukrajinskih mestih na ulicah mogoče videti trupla.

Vir:
https://sl.m.wikipedia.org/wiki/Gladomor#/media/Slika%3AGolodomorKharkiv.jpg

Lakoto je hkrati spremljal tudi napad na ukrajinsko identiteto. Medtem ko je milijone kmetov umiralo, so agenti sovjetske tajne policije (KGB) napadali ukrajinsko politično srenjo in inteligenco. Lakota je tako postala tudi krinka za kampanjo zatiranja in preganjanja ukrajinske kulture in ukrajinskih verskih voditeljev. Uradna politika ukrajinizacije, ki je spodbujala uporabo ukrajinskega jezika, je bila dejansko ustavljena. Poleg tega so bili vsi, ki so bili povezani s kratkotrajno Ukrajinsko ljudsko republiko – neodvisno vlado, ki je bila razglašena junija 1917 po februarski revoluciji in bila po osvojitvi ukrajinskega ozemlja s strani boljševikov razpuščena, podvrženi hudim represalijam. Ljudje, ki so bili tarče te kampanje, so bili javno očrnjeni, zaprti, poslani v gulag (sistem sovjetskih zaporov oziroma taborišč za prisilno delo) ali celo usmrčeni.

Stalin je naredil vse, da bi prikril grozote, ki so se dogajale na območju Ukrajine. Med drugim je leta 1937 zatrl rezultate popisa prebivalstva, upravitelji tega popisa pa so bili aretirani in umorjeni, ker so podatki razkrili zdesetkanje ukrajinskega prebivalstva. Čeprav se je o holodomoru na glas govorilo v obdobju nacistične okupacije Ukrajine med drugo svetovno vojno, je v povojnih letih ta tema ponovno postala tabu. V Sovjetski zvezi je bila prvič javno omenjena leta 1986, po nesreči v jedrski elektrarni Černobil. Tudi to nesrečo so sovjetske oblasti, kot je znano, sprva prikrivale.

UKRAJINA MED 2. SVETOVNO VOJNO

Nepričakovana nemška invazija na ZSSR se je začela 22. junija 1941. Sovjeti so med hitrim umikom postrelili svoje politične zapornike, razstavili in odstranili industrijske obrate ter izvajali politiko požgane zemlje – razstrelili so stavbe in objekte, uničili pridelke, zaloge hrane ter zasuli mine. A Nemci so ukrepali hitro in do konca novembra istega leta so imeli pod nadzorom že skoraj vso Ukrajino. Prebivalci Ukrajine so Nemce sprva pozdravili kot osvoboditelje. Zlasti v Galiciji je bilo razširjeno prepričanje, da je Nemčija kot zaprisežena sovražnica Poljske in ZSSR naravna zaveznica Ukrajincev pri zavzemanju za njihovo neodvisnost.  Na tem zahodnem delu Ukrajine je Hitler med drugo svetovno vojno tudi novačil ukrajinske naciste v divizijo imenovano SS Galizien. Vodja SS Himmler je zagotovil, da so bili Ukrajinci, ki jih je rekrutiralza SS, izredno fanatični in Hitlerju dosledni glede svojih nacističnih prepričanj.

Ukrajinska politična dejavnost je tako sprva temeljila na sodelovanju z Nemci, katere so ob vstopu v Lvov 30. junija 1941 spremljali člani OUN-B, ki so še isti dan razglasili obnovo ukrajinske državnosti in ustanovitev začasne državne uprave. A idealiziranje sodelovanja z Nemci se je kaj hitro razblinilo. V nekaj dneh so bili organizatorji te akcije aretirani in internirani v koncentracijska taborišča. Nacisti tako niso podprli ukrajinskih političnih prizadevanj. Nasportno, Galicijo so upravno priključili Poljski, Bukovino vrnili Romuniji in ji podelili nadzor nad območjem med rekama Dnjester in Južni Buh kot pokrajino Pridnestrje s prestolnico v Odesi. Preostali del je bil organiziran kot Reichskommissariat Ukraine.

Na okupiranih ozemljih so nacisti pričeli z izvajanjem svoje “rasne” politike. Jeseni leta 1941 so se tako začeli množični poboji Judov, ki so se nadaljevali vse do leta 1944. V Kijevu naj bi bilo samo v prvih dveh dneh pokola ubitih skoraj 34.000 ljudi. Nacistom so pri pobojih občasno pomagale pomožne sile, rekrutirane med lokalnim, ukrajinskim prebivalstvom.

Po zmagi nad Nemci v bitki pri Stalingradu v začetku leta 1943 so Sovjeti začeli protiofenzivo proti zahodu. Sredi leta 1943 so se Nemci začeli umikati iz Ukrajine, za seboj pa so pustili ogromno uničenja. Novembra istega leta so Sovjeti zavzeli Kijev. S približevanjem fronte se je v zahodni Ukrajini okrepila partizanska dejavnost, med Ukrajinci in Poljaki pa je prišlo do krvavih spopadov, ki so zahtevali veliko število civilnih žrtev.  Spomladi leta 1944 je Rdeča armada začela prodirati v Galicijo tako, da je bila konec oktobra vsa Ukrajina ponovno pod sovjetskim nadzorom.

Medtem ko je bilo očitno, da Nemčija že izgublja vojno, so nekateri ukrajinski nacisti, pripadniki SS zvesto sledili Hitlerju, celo ob umiku in vse do Berlina. Šele nekaj tednov pred Hitlerjevim samomorom so te ukrajinski SS-nacistični vojaki, ki so obdržali embleme izjavili, da so sedaj protikomunistični “borci za svobodo Ukrajine”.

Sovjetska zmaga, okupacija vzhodne Evrope s strani Rdeče armade in zavezniška diplomacija so končno povzročili trajno spremembo zahodnih meja Ukrajine. Poljska je v zameno za nemška ozemlja na zahodu privolila v odstop Volinje in Galicije. Prvič po dolgih stoletjih je bila vzpostavljena jasna etnična in dejanska poljsko-ukrajinska meja. Severna Bukovina je bila ponovno zasedena leta 1944, s Pariško mirovno pogodbo iz leta 1947 pa je bila priznana kot del Ukrajine. Zakarpatje, ki je leta 1944 prešlo iz Madžarske v last Češkoslovaške, je bilo leta 1945 s sporazumom češko-sovjetske vlade dodeljeno Ukrajini.

Ukrajina je bila nato vse do leta 1991 ena izmed socialističnih republik Sovjetske zveze.

RAZPAD SOVJETSKE ZVEZE

Sovjetska zveza je leta 1991 dokončno razpadla. Takratni predsednik Rusije Boris Jelcin se je brez vednosti Mikhaila Gorbacheva v Beloveškem gozdu blizu Bresta v Belorusiji sestal s takratnim ukrajinskim predsednikom Leonidom Kravčukom in beloruskim predsednikom Stanislavom Šuškevičem ter podpisal Beloveške sporazume, na podlagi katerih je Sovjetska zveza de facto prenehala obstajati, po podpisu Almatskega sporazuma 21. decembra 1991, potem ko so se v kazahstanskem mestu Almati sestali predstavniki enajstih od petnajstih sovjetskih republik, pa je Sovjetska zveza tudi formalno prenehala obstajati, namesto nje pa je bila ustanovljena skupnost neodvisnih držav. Le nekaj dni po tem srečanju je Gorbačov spoznal novo realnost in odstopil.

V bistvu je šlo za dobro načrtovan državni udar, na podlagi katerega je bila na pogorišču Sovjetske Zveze dejansko razglašena samostojnost Rusije in Ukrajine ter drugih republik nekdanje Sovjetske Zveze. Na ta način je Jelcin prevzel oblast iz rok zadnjega predsednika Sovjetske Zveze, Gorbacheva. 

Z razpadom Sovjetske Zveze smo prešli v unipolarni svet. Popolna zmaga zahoda na čelu z Združenimi državami Amerike je za Rusko Federacijo na drugi strani pomenila katastrofo. Devetdeseta leta 20. stoletja so namreč postala desetletje z enim najhujših padcev življenjske ravni v mirnem času. Prava noča mora za povprečnega državljana. Rusijo je preplavila revščina, organziziran kriminal, podivjana privatizacija, prilastitev infrastrukture in naravnih virov s strani nekaterih močnih posameznikov sumljivega slovesa. Obenem pa je bilo to tudi obdobje romance med politiki ZDA in Ruske Federacije. Veliko se nas še spomni prijetnih srečanj Billa Clintona in Jelcina. Slednji, z vsakim letom očitneje nezmožen resno in zanesljivo voditi državo s tako bogato kulturno tradicijo a brez vsakršne izkušnje z demokracijo in kapitalizmom, je izgubljal vzvode odločanja in zaupanje državljanov. Rusko politiko in gospodarstvo so tako v njenem najtežjem obdobju bolj kot formalno vodstvo, dejansko vodili perverzno bogati oligarhi v navezi z ameriškimi ultraliberalnimi ekonomisti in obveščevalnimi agencijami.

V kolikor želimo na aktualno dogajanje gledati objektivno, ne smemo pozabiti še nečesa. Po padcu berlinskega zidu sta ZDA in Rusija (SZ) dosegli ustni dogovor, da se Nato ne bo širil proti vzhodu in za nobeno ceno ne v strateške elemente razpadle Sovjetske zveze. ZDA so na ta dogovor hitro pozabile in svojo vojaško moč pripeljale dobesedno pred vrata Ruske Federacije.  Zveza NATO se je najprej razširila s sprejemom treh nekdanjih sovjetskih baltskih republik, nato pa še s sprejemom Poljske, Madžarske, Češke, Slovaške, Romunije in Bolgarije. Ruska Federacija je tako pristala v “objemu NATA”. Izgovor zahodnih sil je bil vedno isti. Širitev NATO ni naperjeno dejanje zoper Rusko Federacijo, pač pa gre za “ščit” pred morebitnimi napadi Irana. Lahko temu verjamemo? Zakaj bi Moskva sprejela tako nelogično razlago ter se celo strinjala z zelo realno možnostjo, da bodo na njenih mejah nameščene jedrske rakete, ki bi jo lahko dosegle v 7-8 minutah, v primeru hipersoničnih raket pa v 5-6 minutah?

Vir:
https://a57.foxnews.com/static.foxnews.com/foxnews.com/content/uploads/2022/02/640/320/MAP_WORLD_NATO_member_countries_VER_7.png?ve=1&tl=1

Medtem ko so oligarhi zaradi privatizacijskih zavarovanj, ki so jim jih oblikovali ekonomski svetovalci iz ZDA prevzeli največja ruska podjetja, je na drugi strani navaden ruski državljan stradal, ruska mornarica je rjavela, vojaški častniki niso dobivali plač. Kot je dejal Gorbačov: ZDA ljubijo Rusijo samo takrat, ko je ta šibka

Vso to dogajanje pa je desetletje iz ozadja opazoval človek, pravnik po izobrazbi in ponosen agent bivše sovjetske tajne službe, ki je padec Berlinskega zidu in propad sovjetskega imperija, s piedestala visokega uslužbenca KGB spremljal iz Dresdna. Tistega Dresdna, ki so ga zavezniki ob koncu druge svetovne vojne povsem po nepotrebnem praktično zravnali z zemljo in povzročili zločin proti človeštvu.  Kot velik patriot je razpad sovjetskega imperija in njegov lasten umik iz vzhodne Nemčije, zagotovo doživel kot osebno tragedijo.

Porušeno središče mesta
Vir:
https://sl.m.wikipedia.org/wiki/Bombardiranje_Dresdna#/media/Slika%3ABundesarchiv_Bild_146-1994-041-07%2C_Dresden%2C_zerst%C3%B6rtes_Stadtzentrum.jpg

Obdobje Vladimira Vladimiroviča Putina

Vladimir Vladimirovič Putin se je rodil v Leningradu (zdaj Sankt Peterburg). Po opravljeni diplomi na fakulteti v Sankt Peterburgu leta 1975, je šestnajst let delal kot zunanji obveščevalec KGB in dosegel čin podpolkovnika. Po razpadu Sovjetske Zveze je nadaljeval politično kariero najprej kot podžupan Sankt Peterburga, leta 1996 pa se je preselil v Moskvo in se pridružil administraciji predsednika Borisa Jelcina. Kratek čas je bil direktor Zvezne varnostne službe (FSB), ruske naslednice KGB in sekretar Varnostnega sveta, nato pa je bil avgusta 1999 imenovan za predsednika vlade. Po Jelcinovem presenetljivem odstopu, je Putin postal vršilec dolžnosti predsednika, manj kot štiri mesece pozneje pa je bil izvoljen na svoj prvi predsedniški mandat, na katerega položaj je bil ponovno izvoljen leta 2004. Vladimir Putin od leta 2000 dejansko vodi Rusko Federacijo, bodisi s položaja predsednika republike ali s položaja predsednika vlade katerega je moral zgolj začasno nastopiti, da bi zadostil zahtevam takrat še veljavni določbi ustave Ruske Federacije, ki je predvidevala omejenost predsedniških mandatov.

Z njegovim nastopom je bilo že na prvi pogled jasno, da gre za brekompromisnega in ne ravno demokratičnim načelom naklonjenega človeka, ki za nobeno ceno več ne bo dovolil, da bo zahod, ohrabljen s popolno zmago v hladni vojni še naprej pometal z njegovo domovino. Kot odličen strateg in izkušen tajni agent, se je znal obdati z ljudmi, ki jim je zaupal, saj ga je čakala presneto težka naloga. Potolčenega in osramočenega “ruskega medveda” ponovno postaviti na noge, mu povrniti dostojanstvo in velikosti države ter njeni zgodovinsko-kulturni veličini primeren mednarodni status.

Putin je sicer nemudoma po nastopu mandata izvedel strateško morda najpomembnejše delo. Potihem je sklical oligarhe in jim dal dve možnosti. Ena od teh je bila, da bodo od sedaj dalje delali tako kot bo on rekel, druga možnost pa je bila v najboljšem primeru več desetletno prestajanje zapornih kazni zaradi gospodarskega kriminala in izdaje interesov Ruske Federacije. O vseh oligarhih je imel podrobno pripravljeno podatkovno bazo, ki je vsebovala natančen pregled njihovih protipravnih dejanj. Velika večina teh oligarhov se je odločila za prvo možnost, zgolj posamezniki pa so raje tvegali in se odpravili po drugi poti.

Putin je zahodu večkrat ponudil roko sprave in sodelovanja. Najprej je preizkusil, če sploh obstaja interes zahoda po poštenem medsebojnem sodelovanju v smislu enakopravnega partnerstva. S tem namenom je organizaciji NATO tudi predlagal, da bi Ruska Federacija vanjo vstopila. Bil je zavrnjen. Morda se je Putin takšnih odzivov s strani zahoda že vnaprej zavedal in si skušal s pozivi po sodelovanju zgolj strateško kupovati čas, dokler se Rusija in njena obrambna moč ponovno ne postavi na lastne noge.

Vir:
https://www.24ur.com/novice/slovenija/pred-20-leti-sta-se-v-sloveniji-srecala-bush-mlajsi-in-putin.html

Da se katastrofalne razmere v Ruski Federaciji ne bi prehitro izboljšale, so med drugim poskrbeli še džihadisti in drugi uporniki, ki so pričeli z oboroženimi upori na območju Kavkaza. Te so Rusijo stali 60.000 življenj. Rusija se je v prvih letih Putinovega mandata soočila tudi s številnimi smrtonosnimi terorističnimi napadi, med katerimi sta nam ostala najbolj v spominu napad na osnovno šolo v Beslanu leta 2004 in napad na moskovsko gledališče Dubrovka leta 2002. Teroristične akcije so bile lahko deloma posledica Putinove brezkompromisne politike predvsem do kavkaških republik, morda pa tudi posledica pomoči zunanjih dejavnikov.

Napetosti med zahodom in Rusko Federacijo so se povečale. Leta 2003 je bil Edvard Ševardnadze, ki je imel korektne odnose z Rusko Federacijo, demokratično ponovno izvoljen za voditelja Gruzije. V “Senčni revoluciji”, ki so jo najverjetneje v precejšni meri financirale in organizirale ZDA, je bil Ševardnadze strmoglavljen z državnim udarom in zamenjan z ZDA naklonjenim, vendar globoko skorumpiranim Sakašvilijem.

Tako imenovani “Münchenski govor”, ki ga je imel ruski predsednik 10. februarja leta 2007 na münchenski varnostni konferenci, za večino poznavalcev predstavlja prelomno točko odnosov ZDA – RUsija. V sklopu govora je Putin prvič brezkompromisno, javno in jasno navedel pomembne točke prihodnje ruske politike ter obenem kritiziral monopolno prevlado Združenih držav Amerike v svetovnih odnosih in njihovo “skoraj neobvladljivo hiper uporabo sile v mednarodnih odnosih“. Dejal je, da je rezultat takšne prevlade to, da se nihče več ne počuti varnega, da mednarodno pravo očitno za nekatere ne velja več in da takšna politika ZDA spodbuja oboroževalno tekmo. Putin je z namenom, da bi jasno podprl svoje stališče citiral tudi govor Manfreda Wörnerja iz leta 1990, ko je Zveza Nato dala zavezujočo obljubo, da se ne bo širila v nove države v Vzhodni Evropi: Takrat je Wörner dejal: “dejstvo, da smo pripravljeni, da ne bomo namestili Natove vojske zunaj nemškega ozemlja, daje Sovjetski zvezi trdno varnostno zagotovilo”. Putin se je v govoru javno spraševal kje so sedaj ta zagotovila, kaj se je z njimi zgodilo? Prav tako je nasprotoval načrtom za ameriški protiraketni ščit v Evropi in 7. junija 2007 predsedniku Georgeu W. Bushu predstavil nasprotni predlog, ki pa ga je ta zavrnil. 11. decembra 2007 je Rusija prekinila sodelovanje v Pogodbi o konvencionalnih oboroženih silah v Evropi, ker ” je minilo sedem let, ratificirale pa so ga le štiri države, vključno z Rusko federacijo.”

Münchenski govor 2007

Leta 2008 je Sakašvili začel s pritiski in izvajanjem terorja nad ruskim prebivalstvom v Gruziji. Medtem ko je takratni predsednik ZDA na olimpijskih igrah v daljnem Pekingu ruskega predsednika zalival s šampanjcem, se je Rusija morala odzvati in vojno odreagirati. Istega leta pa se je zgodilo še nekaj kar je za Rusko Federacijo pomenilo kapljo čez rob. Na vrhu NATO sta bili v članstvo povabljeni še Ukrajina in Gruzija. Odločitev Nata, da Ukrajini in Gruziji ponudi članstvo, je bila sicer ponovljena na vrhu Nata leta 2021.

Majdan ter dnevi, meseci in leta zatem…

Vir:
https://youtu.be/h2P9AmGcMdM

Dokončno razočaranje nad zahodom tedaj že vojaško ponovno močne Ruske Federacije, se je zgodilo leta 2014 z državnim udarom na trgu Majdan v Kijevu, ki so ga financirale oziroma pripravile ZDA in s katerim je bil v Ukrajini strmoglavljen demokratično izvoljen, vendar Rusiji naklonjen predsednik Viktor Janukovič. Takoj po padcu Janukoviča je nova oblast v Kijevu “usmerila pozornost” na rusko govoreče Ukrajince, na območju Donbasa pa so se takšnim dejanjem uprli prorusko usmerjeni prebivalci.

Priporočam ogled:

https://youtu.be/fWkfpGCAAuw

Novo oblast v Kijevu namreč ni prevevalo zgolj cvetje in mir, upanje na evropsko prihodnost in narodna zavest, pač pa je le-ta  vključevala tudi politiko zatiranja in brisanja ruske tradicije in jezika v vzhodni Ukrajini, kot tudi omejitev ali celo odvzem njihovih političnih pravic ter izrabo naravnih virov in infrastrukture, vse v korist interesov zahodne Ukrajine. Takratna ameriška administracija, tako kot sicer v Afganistanu, Iraku, Libiji, Siriji, Jemnu in v drugih državah, kjer so sejali demokracijo, ponovno ni imela sreče z izbiro zaveznikov. Zavezniki so namreč naenkrat postali člani ekstremne politične stranke Svoboda, katere militantni del predstavlja Bataljon Azov. Gre za skrajno fašistično skupino (*fažizem: politična ureditev, ki temelji na diktaturi, kultu osebnosti, nestrpnosti do drugače mislečih, šovinizmu, rasizmu in agresivni zunanji politiki) , ki se je že pred letom 2014 “izkazala” z izvajanjem terorja nad Ukrajinci ki, jim niso bili pogodu, v obdobju po letu 2014 pa naj bi bili odgovorni za kar 13.000 smrti nedolžnih ljudi na območju Donbasa, kjer živi večinsko ruski narod

Vir: Time, Youtube
Zahodni zavezniki v Ukrajini in trening kampi podmladka
Vir: Telegram

Na ukrajinski strani so tako v boju proti rusko govorečim upornikom v regiji Donbas, ki jo sestavljata Doneck in Lugansk, sodelovale tudi skrajne fašistične paravojaške enote oziroma zasebne vojske financirane s strani oligarhov, Rusija pa se je odzvala z vojaško podporo rusko govorečim upornikom. Na ozemlju Ukrajine so se takrat pojavili t.i. “Little green man”, ki naj bi bili zamaskirani vojaki Ruske federacije v neoznačenih zelenih vojaških uniformah, opremljeni s sodobnim ruskim vojaškim orožjem ter opremo.

Rusija se je leta 2014 v sklopu dogajanja v Ukrajini odzvala še na način, da je na Krimu najprej strateško nastavila prorusko oblast na čelu s Sergeyem Aksyonovom ter nato na podlagi razpisanega in izvedenega referendumoma priključila Krim, ki je bil sicer v času Sovjetske zveze del Rusije in je bil šele leta 1954 s simbolično gesto “prenesen” v Ukrajino kot avtonomna republika. Čeprav mednarodne organizacije Krima ne priznavajo kot del Ruske Federacije, pa velja na tem mestu opomniti, da referendumska odločitev z dne 16.3.2014 temelji na Pravici naroda do samoodločbe, ki je z Ustanovno listino OZN že od leta 1945 uveljavljeno mednarodnopravno načelo. Narod sam določa zunanjo in notranjo politično ureditev in delovanje.

Zanimivo, da se je poleg ameriške diplomatke, trenutno državne podsekretarke za politične zadeve v Bidenovi administraciji in nekdanje članice zveznega oddelka za zunanje zadeve ter  pomočnice državnega sekretarja za evropske in evrazijske zadeve Victorie Nuland, odločno na stran Ukrajine postavil tudi tedanji podpredsednik in aktualni predsednik ZDA Joe Biden, ki naj bi imel sicer kar nekaj finančno donosnih družinskih poslov v tej državi. Takrat se je celo javno pohvalil, kako mu je leta 2006 uspelo zamenjati tožilca v sicer suvereni Ukrajini, ki je preiskoval zadevo “Burisma Holding” in tekom preiskave ugotovil povezavo s Hunterjem Bidenom, sinom aktualnega predsednika ZDA, ki naj bi na sumljiv način prejel 3.000.000,00 $.

Vir:
https://youtu.be/UXA–dj2-CY

Ukrajina naj bi tudi sicer predstavljala “osebni bankomat” za zahodne politike, njihove družinske člane in prijatelje. Predvsem za ameriške demokrate in njihove “organizacije”. Nekdanji predsednik ZDA Donald J. Trump, je tekom svojega mandata jasno in javno izrazil stališče, da je Ukrajina ena od najbolj korumpiranih držav na svetu.

Na naslednjih svobodnih volitvah po zahodnem standardu je bil izbran Petro Porošenko, katerega je leta 2019 zamenjal aktualni predsednik Ukrajine, Volodymyr Zelenskyy. Za Zelenskega marsikateri Ukrajinec zna ne glede na poreklo povedati, da gre za karikaturo predsednika, ki je v resnici človek Washingtona. Aktualni ukrajinski predsednik naj ne bi več užival podpore niti večine Ukrajincev, kaj šele Rusov, živečih v Ukrajini. 

Dva Minska sporazuma in njun propad

Sporazum iz Minska so februarja 2015 podpisale države in organizacije, ki tvorijo “normandijski format“. Podpisniki so bili Francija, Nemčija, Rusija in Ukrajina, nadzor nad izvajanjem sporazuma pa je prevzela Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), Sporazum je pozneje potrdil tudi Varnostni svet Združenih narodov (VS ZN).

V skladu z določbami sporazuma se je vlada v Ukrajini poleg takojšnje vzpostavitve prekinitve ognja v regiji Donbas zavezala, da bo sprejela ustrezne zakone, na podlagi katerih bo regiji Donbas (Doneck in Lugansk), sicer središču proruskih upornikov,  priznala pravico do samouprave ter podelila poseben, avtonomen status. To je bil pogoj, da bi regije še naprej ostale del Ukrajine in, da bi Rusija ukrajinski vladi predala nadzor nad mejami, ki ga je prevzela po izbruhu vojne leta 2014. Ukrajina bi, v kolikor bi se sporazum spoštoval postala varovalna, tako imenovana “tampon” država med Rusijo in Natom, ki v varnostnem smislu ne bi bila zavezana nobeni strani, pač pa bi imela konstruktivne odnose z obema. OVSE kateremu je bila zaupana vloga opazovalca izvajanja sporazuma o prekinitvi ognja pa je poročal, da je ukrajinska stran večkrat kršila premirje.

Še več, ukrajinska vojska je v zadnjih letih redno izvajala skupne vojaške vaje z Natovimi silami pod eksotičnimi imeni, kot so “Saber Guardian“, “Operation Fearless Guardian” in v Črnem morju “Sea Breeze“.

Dve zaporedni vladi v Kijevu tako kljub sporazumu nista posvečali veliko pozornosti reševanju vprašanja regije Donbas in nista sprožili ukrepov za izvajanje sporazuma iz Minska. Eden od poskusov novoizvoljenega predsednika Volodimirja Zelenskega leta 2019 prav tako ni uspel, potem ko so v državi izbruhnili obsežni ultranacionalistični protesti, ki so nasprotovali tej potezi. Protestniki so Zelenskega obtožili “kapitulacije” pod ruskimi pritiski in mu zagrozili, da bo prisiljen zapustiti oblast. Zaradi strahu pred izgubo podpore naroda je Zelenski sprejel ostrejšo retoriko do Rusije in jo pričel obtoževati kot izključnega krivca za dogajanja v Donbasu.

Rusija je problematiko Donbasa nato večkrat izpostavila na mednarodnih forumih, med drugim tudi na zasedanju Varnostnega sveta Združenih narodov, nazadnje v mesecu februarju 2022. Po besedah Valentine Matvijenko, predsednice Sveta federacije, zgornjega doma ruskega parlamenta, aktualne razmere v Donbasu predstavljajo “humanitarno katastrofo in genocid“, ruska intervencija pa naj bi prispevala k umiritvi tamkajšnjih razmer, saj naj Rusiji več ne bi preostalo drugega kot, da z vojaško intervencijo prepreči nadaljnji pokol ruskega življa v regiji in njegovega izseljevanja v Rusijo. Dodala je, da v zadnjih osmih letih nihče ni poslušal njenih pozivov k diplomatskim in političnim rešitvam.

Še bolj jasen je bil ruski predstavnik v Varnostnem svetu Združenih narodov Vasilij Nebenzija, ki je v svojem govoru v Varnostnem svetu javno opozoril, da je Ukrajina dolžna spoštovati določbe sporazuma iz Minska, podpisanega v letih 2014 in 2015 in dal povsem jasno vedeti, da bo Ukrajina na poti k samouničenju, če bodo zahodne sile še naprej pritiskale na Kijev, da sabotira sporazum.

Priporočam ogled.
Poročilo Patricka Lancastra, neodvisnega novinarja. Priporočam ogled več posnetkov na njegovem Youtube kanalu.

Zaključek

Ukrajina je izredno bogata z naravnimi viri. Je polna zalog premoga, železove rude, zemeljskega plina, mangana, soli, nafte, grafita, žvepla, titana, niklja, magnezija, lesa in živega srebra, obenem pa velja tudi za “žitnico Evrope”. Že ukrajinska zastava simbolizira modro nebo, rumena barva pa predstavlja neskončna pšenična polja, značilna za to državo. Se vam zdi normalno, da je razen redkih privilegiranih posameznikov, tako bogata država v bistvu ena najrevnejših v Evropi? Morda tudi zato:

Priporočam ogled dokumentarnega filma slavnega režiserja Oliver Stonea:
https://rumble.com/vwxxi8-ukraine-on-fire.html

Potrebno se je zavedati, da je Ukrajina tudi geopolitično zelo občutljiva za Rusko Federacijo. Iz več razlogov. Poleg zgodovinskega pomena glavnega mesta Kijev, je iz Ukrajine do Moskve le 440 kilometrov. Če prebivalci Krima ne bi na referendumu izglasovali samostojnosti in priključitev Ruski Federaciji, bi ruska mornarica izgubila nadzor še v Črnem morju. Nadalje je regija Donbas izredno bogata z naravnimi viri ter “prepojena” z energetsko infrastrukturo. Če k temu dodamo še dejstvo, da v tej regiji živi večinsko rusko prebivalstvo in, da opozoril Moskve o ukrajinskih zločinih nad ruskim prebivalstvom na tem območju nihče na zahodu več let ni želel slišati, morda ni več toliko nelogično, da se je bila Ruska Federacija pod vodstvom pretkanega Putina, ki je medtem že razvil nekatere ruske vojaške zmogljivosti na nivo, ki mu lahko zavida tudi organizacija NATO, čutila dolžno posredovati.

Kot v vsaki vojni pa bodo na koncu trpeli in preštevali žrtve navadni ljudje, ne glede na poreklo. Tista večina Ukrajincev in Rusov torej, ki si nikoli ni želela vojne in katere geopolitični interesi ter spletke velesil ne zanimajo. Tista večina enih in drugih, ki nasprotno stran ne dojema kot sovražnike, pač pa prej kot brate.

Kaj pa Evropa? Na zahodu smo zadnji dve leti priča popolni cenzuri drugačnih mnenj, propadanju srednjega razreda in družbeni utrujenosti po dvoletni pandemiji enega “najsmrtonosnejših” virusov, ki jo je očitno lastnoročno zaključil kar Vladimir Putin s posredovanjem v Ukrajini. Obenem smo priča vedno bolj očitni odvisnosti ljudi od države oziroma bolje rečeno, od mednarodnih organizacij, pri čemer bodo sankcije proti Rusiji in njena recipročna dejanja zgolj še prilila olje na ogenj. Pomanjkanje, energetska kriza, višanje cen osnovnih dobrin so najverjetneje realnost bližnje prihodnosti. Na ta način pa ljudje postanejo povsem odvisni od države, čeprav bi moralo biti ravno nasprotno. Lačen človek de facto ne more biti svoboden, saj je njegova prva in edina misel kako preživeti lastno družino. Posledično se tako suverenost in oblast ljudstva s pospešenim tempom izgublja pred našimi očmi.

Kar se zadnje mesece dogaja v Kanadi in je praktično v celoti spregledano s strani zahodnih množičnih medijev, se je še leto dni nazaj zdelo nepredstavljivo. Samooklicani liberalec se je “izkazal”. Medtem ko so v Kanadi dovoljeni in celo zaželeni proukrajinski protesti, je namreč več sto ljudi iz t.i. “Freedom Convoy”  še vedno priprtih in pozabljenih s strani medijev, čakajoč na izrek zapornih kazni. Podobno se dogaja v nekaterih državah zahodne Evrope, Novi Zelandiji in v Avstraliji. Zgolj nekatere ameriške zvezne države še predstavljajo upanje za ohranitev zahodne civilizacije kot jo poznamo. Te izjeme vodijo izključno guvernerji iz ameriške Republikanske stranke.

Vse kaže na to, da nas čaka zanimivo obdobje, v katerem se bodo geopolitične karte vpliva močno premešale. Včasih se zdi kot, da je nekomu v interesu, da se do temelja uniči vse kar je bilo še do nedavnega na zahodu sveto in se vzpostavi nov svetovni red.

Naj za konec v razmislek ponudim ogled zanimivega kratkega posnetka:

Ana Stepanovna Politkovska, preiskovalna novinarka in borka za človekove pravice, znana po svojih do moskovske oblasti izjemno kritičnih reportažah iz kavkaških republik, predvsem iz Čečenije, je bila dne 7. oktobra 2006, prav na Putinov rojstni dan, najdena mrtva pred dvigalom njenega moskovskega stanovanja z dvakrat prestreljeno glavo. Storilca niso nikoli našli. V Rusiji večkrat neznano kam izginejo kritični novinarji, politični nasprotniki, disidenti. 

Sem rusofil? Podpornik Putina? Želim tak sistem? Ne. Le tiho in brez upora ne želim priznati legitimnosti cenzuri in sprevrženemu enoumju, katerega so nekateri na zahodu brez kritične presoje in celo z nasmehom na obrazu naivno sprejeli kot nekaj povsem običajnega.