POMEMBEN PRECEDENS EVROPSKEGA SODIŠČA ZA ČLOVEKOVE PRAVICE

Evropsko sodišče za človekove pravice je v zadevi Communaute genevoise d’action syndicale (CGAS) proti Švici
(št. zadeve: 21881/20) odločilo, da so bili Splošni ukrepi proti COVID, ki so za daljše obdobje prepovedovali javne prireditve, v nasprotju z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah.

Piše: Domen Gorenšek

V predmetni zadevi je bila tožeča stranka združenje, ki deluje zlasti na področju sindikalnih in demokratičnih svoboščin in vsako leto organizira ter sodeluje pri več deset dogodkih v ženevskem kantonu. Tožena stranka pa je bila seveda država Švica.

Združenje je zatrjevalo, da mu je bila na podlagi odloka 0.2 COVID-19, ki ga je zvezni svet sprejel 13. marca 2020 odvzeta pravica do organiziranja in sodelovanja na javnih prireditvah po sprejetju vladnih ukrepov za reševanje krize COVID-19. Na podlagi tega odloka so bile namreč javne in zasebne prireditve prepovedane od 16. marca 2020. Neupoštevanje prepovedi se je kaznovalo z zaporno ali denarno kaznijo. Združenje je 26. maja 2020 vložilo tožbo pri Evropskem sodišču za človekove pravice zato, ker je bilo primorano odpovedati shod, načrtovan za 1. maj 2020. S 30. majem 2020 je bila prepoved zborovanj omiljena na največ 30 udeležencev, dogodki, ki vključujejo več kot 1.000 udeležencev, pa so bili še naprej prepovedani do konca avgusta 2020.

Evropsko sodišče za človekove pravice je s sodbo senata z večino glasov (4 glasovi proti 3) odločilo, da je država Švica kršila določbo 11. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (svoboda zbiranja in združevanja).

Sodišče pojasnjuje, da z odločitvijo nikakor ni zanemarilo grožnje, ki jo je COVID-19 predstavljal za družbo in javno zdravje, vendar pa je glede na pomen svobode mirnega zbiranja v demokratični državi razsodilo, da ukrep ni bil sorazmeren z zastavljenimi cilji. Glede na teme in vrednote, ki jih promovira združenje, upoštevajoč splošno naravo in časovno znatno trajanje prepovedi javnih prireditev ter naravo in strogost možnih kazni, je šlo za nedopusten poseg v uživanje pravic, ki jih varuje določba 11. člena Konvencije.

Sodišče je nadalje tudi ugotovilo, da domača sodišča v zadevnem obdobju niso opravila učinkovitega pregleda spornih ukrepov. Tožena stranka – država je tako v obravnavani zadevi prekoračila polje proste presoje. Poseg zato v demokratični družbi ni bil nujen v smislu člena 11 Konvencije.

Vir: https://hudoc.echr.coe.int/eng-press#{%22itemid%22:[%22003-7285299-9926890%22]}