PISMO ČLOVEKA BARABI

05.07.2022

Piše: Domen Gorenšek

Sploh ni pomembno kako močno se trudiš prikriti dejstva. Imej to v mislih, ko bereš to pismo. Vse pride na svoje mesto. Čas teče, opazuj. Opazuj kako odšteva ure, minute, vse do zadnjega dneva, ko bo vse postalo jasno.

Upoštevati sem moral idiotska pravila, povsem krotek in hladen.
Nisem smel pogledati izven okvira. Otroci so bili kot angeli v kletki, svoje razmišljanje sem nekaj časa zadrževal. A v glavi se je začel upor, nisem zmogel biti več tiho, sicer to ne bi bil več jaz.

Z vsako pretečeno uro, samo odštevaj. Tvoj čas beži kot puščavski pesek iz razprtih dlani. Vem, sedaj se ti zdi tako smešno kar pišem. A kmalu boš spoznal kako si v času, ko so ljudje trpeli, ko si jim lagal, vrgel skozi okno vse kar si predtem gradil. Vse kar ti je bilo kdaj sveto. Če ti je sploh bilo kdaj kaj sveto, seveda. Poskušal se boš sicer obdržati, a na koncu boš ostal sam. Verjemi! Sam pred tistimi, ki so ti zaupali. Sam pred tistimi, ki si jih posiljeval, da postanejo del tvoje igre. In na koncu so popustili. Prav ti bodo tvoji najhujši sovražniki.

Sčasoma bo ostal le še spomin na čas, ko si se tako zelo trudil in prišel tako daleč, da si postal za vekomaj osramočen. Ne le ti, tudi tvoj družinski priimek. Padaš sicer počasi, a vendar zanesljivo in zate prehitro. Verjemi, ni smešno! Zgodba se ti podira kot hišica iz kart. Kmalu boš izgubil vse, kar ti v življenju karkoli pomeni. Če ti sploh je kdaj kaj pomenilo…

Sam sem se trudil, da pravočasno spregledaš, da stopiš na stran ljudi. A nisi se pustil prepričati kljub kopici dokazov, ki so ti bili pravočasno posredovani in na katere si odgovoril s preglasnim molkom, ki največ pove. O tebi. A neizbrisne brazgotine temačnega časa, ki si jih povzročil ljudem si sam izbral! Povsem priseben, namenoma. Zakaj? Ne vem…

Celo norčeval si se, se obnašal kot da so ljudje tvoja last. Ne bom pozabil časov, ko si se na ta način s piedestala nedotakljivega boril proti ljudstvu, ki ti bo na koncu sodilo. Presenečen sem, da si šel tako daleč. Saj se zavedaš, da stvari ZATE nikoli več ne bodo takšne kot so bile. Sploh se ne boš več prepoznal. Padaš tako nizko, da bo še tvoje potomce sram že zgolj ob omembi tvojega imena.

Vem, da se boš na tej poti k neizogibnemu z vsemi sredstvi trudil, da ne bi vse kar si na laži gradil kar tako razpadlo. Seveda boš skušal uporabiti vsa sredtsva, da ne bi odgovarjal za svoja dejanja, da ne bi postal javno osramočen. A verjemi, ni ti več pomoči. Padaš! Vedi, ostal bo spomin na čas, ko sem se iskreno trudil. DA, tudi tebi v korist, da bi le pravočasno spregledal. A nisi. Odločil si se drugače.

Pa saj na koncu to ne bo več pomembno. Tvoja senca bo postala tvoj edini sogovornik, ves tvoj svet. In še nje se boš sramoval. Če je le kaj človeka v tebi…

Kaj boš odgovoril tistim, ki te bodo po obsodbi pogledali v oči in dejali »Zaupal sem ti!«? Zgolj s sklonjeno glavo, rokami, tesno zvezanimi za hrbet boš s težkimi koraki mimo njih, osramočen pospremljen v prostore v katere sodiš in, ki bodo postali tvoj novi dom. Tam boš imel dovolj časa za razmislek. Ne bo prijetno. Seveda le v primeru, če razpolagaš zgolj s kančkom človeškega čuta.

Si predstavljaš ta zasuk, to sramoto? Še ne tako dolgo nazaj si se počutil tako zelo vsemogočnega in nedotakljivega…

Prišel si do konca. Samo eno stvar moraš vedeti. Stavek tisočerih grl »Zaupal sem ti!« bo odmeval v tvoji glavi, ko boš osamljen preživljal preostanek življenja v nehumano majhnem in neudobnem prostoru. Potisnjen boš tako globoko v samoto in sramoto, da si boš iskreno zaželel, da se nikoli ne bi rodil.

Vse kar si gradil celo življenje, vsa kariera, vsi dosežki, ves ugled, nazivi, vse boš izgubil. Vse to že izgubljaš, a se morda tega še ne zavedaš. Z vsakim dnem, ki mine izgubljaš hitreje. Očitno boš moral dokončno pasti, da se boš tega tudi sam zavedel.

Zgolj morda pa te je vendarle že nekoliko sram. Ampak to ni še nič. Šele na koncu se boš zares zavedel, kaj vse si ljudem počel in zakaj si sedaj tu kjer si. Tvoje kolege bo sram že omeniti tvoje ime, kaj šele citirati tvoje študije in članke. Da, tako globoko si padel, ti slaboumen, prepotenten, samodesktruktiven bebec.

Kaj pa jaz? Sem zmagovalec. Mene nihče ne obvladuje. Sem svoboden in se ne bojim. Čeprav si v času distopije kontroliral kapitalske, politične, medijske in druge marionete, ti intelektualnega in emotivnega bistva človeka ter njegove duše ni uspelo zlomiti! NE. Kljub vsemu ti ni uspelo zastrašiti, zamegliti človeškega uma. Kljub neprestanim in hudim pritiskom. Veš, zato si izgubil!

V svojih sicer izjemno dovršenih načrtih si namreč pozabil na bistven element. Človeško dušo, človečnost. Morda zato, ker sam te ne premoreš, morda, ker nisi sposoben čutiti. Dvomim, da si vse to počel zgolj zaradi pohlepa. Človek ni le telesno, ampak tudi in predvsem duševno bitje. In človeške duše ti ni uspelo ne zlomiti in ne pokoriti. V bistvu je bil prav zato tvoj boj že na začetku izgubljen…

Ne veš kako lepo je življenje, ker te več ni. Ponovno živim! Ne boš verjel, celo pravico do dihanja, do vode, do dela, gibanja, druženja, zdravstvenega varstva in svobode izražanja misli imam. Kaj šele pravico do telesne in duševne integritete. Vse to je ponovno postalo samoumevno. Celo Tolstoja lahko berem! Lahko poslušam Čajkovskega! Ne, ni več nezaželeno. Še vedno vozim tudi osebno vozilo na nafto. Da, nafta je še tu in sploh ni draga. Jem tudi govedino. Kadar in, če mi paše seveda. Res! Ne izmišljujem si. Vse to kljub temu, da si nas v časih, ki ne bodo pozabljeni, imel preko propagandnega stroja za ničvredne idiote.

Ampak, na koncu vse to res ni pomembno. Pomembno je, da si dokončno padel. Pristal si tam kjer je tvoje mesto in kjer boš za vekomaj pozabljen.

In ja, kakšnega okusa so ščurki, ki jih dnevno glodaš?